Projektantska pogodba: ko naročnik piše pravila igre - 3. del
V prvih dveh prispevkih (https://www.izs.si/aktualno/izs-blog/projektantska-pogodba-ko-narocnik-pise-pravila-igre in https://www.izs.si/aktualno/izs-blog/projektantska-pogodba-ko-narocnik-pise-pravila-igre-2-del) sem opozoril na pogodbena določila, s katerimi naročniki prenašajo nesorazmerna tveganja na projektanta. Tokrat se bom osredotočil na ravnanje, ki je pogosto še pred sklenitvijo pogodbe: pomanjkljivo pripravo projektne naloge in izmikanje vsebinskim odgovorom na strokovna vprašanja ponudnikov. Že pred podpisom pogodbe se namreč določi, kdo bo nosil posledice nejasnih zahtev in nepreverjenih pričakovanj.
Primer je javno naročilo Občine, katere imena ne bom izpostavil, ker namreč ni edini tak primer, za projektiranje prenove historičnega objekta. Historični stavbi naj bi zagotovili nove upravne, protokolarne in turistične vsebine. Zahtevnost posega terja bolj premišljeno pripravo, kot jo izkazujeta projektna naloga in pojasnilo naročnika.
Projektna naloga med željami in preverjenimi izhodišči
Projektna naloga razporeja dejavnosti po etažah, določa poročno dvorano, pisarne, sejno sobo, turistični center in arhiv ter predvideva dvigalo, sanacijo vlage in nove tehnične rešitve. Ob tem izrecno zahteva, da morajo vse prostorske in tehnične rešitve strogo slediti kulturnovarstvenim pogojem ZVKDS.
To je pomembno izhodišče. Vendar opis želenih vsebin še ne pove, ali jih je v obstoječo stavbo sploh mogoče umestiti v predvidenem obsegu. Za prvo nadstropje je navedenih 164,09 m², vanj pa so umeščeni poročna dvorana za 30–50 sedežev, protokolarni sprejemi, kabinet županje, pisarna direktorice, sejna soba za 16–20 sedežev in druge pisarne. Že to terja preveritev prostorske izvedljivosti ter določitev prednostnih vsebin, če vseh želja ne bo mogoče uresničiti.
Podobno velja za mansardo, namenjeno arhivu in tehnični infrastrukturi. Takšna raba odpira vprašanja nosilnosti konstrukcije, požarne varnosti, dostopnosti in potrebnih inštalacij. Dvigala ni mogoče določiti samo z navedbo želene dostopnosti in ocenjene cene. Njegovo umestitev je treba preveriti glede na konstrukcijo, oboke, razpoložljivi prostor in varstvene omejitve.
Kulturna dediščina zahteva strokovno pripravo
Pri historični stavbi se arhitektura, konstrukcija in inštalacije medsebojno pogojujejo. Zahteva po ohranitvi obokov lahko vpliva na potek prezračevanja, vgradnjo dvigala in možnosti požarne ločitve. Prepoved vidnih zunanjih enot zahteva preveritev druge lokacije naprav. Sanacije vlage ni mogoče zanesljivo določiti brez poznavanja njenih vzrokov in stanja stavbe.
Ponudnik je zato upravičeno vprašal po posegih v fasado, streho in okolico, stanju konstrukcije, morebitnih preiskavah, konservatorskem načrtu, geodetskem in arhitekturnem posnetku ter obsegu inštalacij in priključkov. Gre za podatke, ki neposredno vplivajo na sestavo projektantske skupine, ceno in čas izvedbe.
Ni mogoče vnaprej trditi, da je za vsak poseg potreben konservatorski načrt ali da so potrebne vse naštete preiskave. Prav zato je treba razjasniti, katere podlage že obstajajo, katere zahteva pristojna služba in kako bodo zagotovljene morebitne dodatne podlage. Splošno sklicevanje na zahteve ZVKDS te razjasnitve ne nadomesti.
Odgovor »nismo strokovnjaki«
Na obsežen sklop konkretnih vprašanj je naročnik podal enoten odgovor. Med drugim je zapisal:
»Katere vse strokovne podlage bo projektant potreboval za to, da izdela načrt, je prepuščeno presoji projektanta. Razumemo, da je od tega odvisna tudi cena, ampak nismo strokovnjaki za to, da bi znali vse to vnaprej opredeliti.«
Takšen odgovor je posebej problematičen prav zaradi priznanja, da neznani obseg vpliva na ceno. Naročnik torej negotovost prepozna, vendar ponudniku ne zagotovi pojasnila, kako naj jo obravnava v ponudbi. Strokovna presoja potrebnih podlag in obveznost njihovega financiranja sta dve različni vprašanji. Če prvo opravi projektant, iz tega še ne izhaja, da mora brez opredeljenega obsega prevzeti tudi vse stroške drugega.
Naročnik nadalje pojasnjuje, da brez idejne zasnove ne ve, v kaj vse bo treba poseči. V tem delu ima deloma prav: vseh posegov pred razvojem rešitve ni mogoče določiti. Toda prav ta okoliščina narekuje ustrezno faznost naročila in dogovor o obravnavi ugotovljenih potreb. Ne more biti razlog, da ostanejo vprašanja ponudnika brez konkretnih odgovorov.
Vseh vprašanj tudi ni mogoče uvrstiti med zahtevne strokovne presoje. Ali naročnik zagotovi geodetski posnetek? Ali naroča tudi arhitekturni posnetek? Kateri priključki obstajajo? Ali je zunanja ureditev predmet naročila? To so vprašanja o obstoječih podatkih in naročnikovih odločitvah. Za odgovor nanje ni treba vnaprej izdelati projekta.
Enaindvajset dni za razjasnitev in izdelavo zasnove
Projektna naloga za prvo fazo določa: »IDZ: v 21 koledarskih dneh od začetka učinkovanja pogodbe«.
Ponudnik je opozoril, da izdelava posnetka in IDZ v takšnem roku ni realna, ter predlagal najmanj 45, realno 60 dni. V podanem odgovoru ni konkretne opredelitve do tega predloga niti razjasnitve, ali je izdelava posnetka sploh vključena v naročilo.
Problem ni samo številka 21. Problem je, kaj vse naj bi projektant v tem času opravil. Če mora šele preveriti uporabnost podlag, izmeriti stavbo, prepoznati potrebne preiskave, uskladiti program in preveriti varstvene omejitve, potem čas za razvoj zasnove porablja že za odpravljanje pomanjkljive priprave naročila.
Idejna zasnova določi smer nadaljnjega projektiranja. Preuranjena odločitev o dvigalu, arhivu ali tehničnih prostorih lahko pozneje zahteva bistveno predelavo rešitev. Navidezni prihranek nekaj tednov na začetku tako povzroči zamude in dodatno delo v naslednjih fazah.
Rok mora izhajati iz dejanskega obsega naloge in razpoložljivosti podlag. Jasno je treba določiti tudi čas za naročnikove odločitve in potrebna usklajevanja. Ob predstavljenih nejasnostih 21-dnevni rok ni strokovno utemeljen. Tudi daljši rok sam po sebi ne bi odpravil težave, če bi obseg ostal nedoločen.
Odgovornost naročnika za pripravo investicije
Od naročnika ni mogoče pričakovati, da bo sam obvladoval vse stroke. Lahko in treba pa je pričakovati, da bo ob pomanjkanju znanja zagotovil ustrezno strokovno pomoč. Iz predloženega gradiva ni razvidno, kakšna strokovna pomoč je bila vključena v pripravo razpisa. Vsebina odgovora pa jasno kaže, da ključne nejasnosti niso bile strokovno razrešene.
Priprava projektne naloge je samostojno in odgovorno strokovno delo. Obsega pregled razpoložljive dokumentacije, opredelitev potreb uporabnikov, prepoznavanje omejitev in določitev podlag, potrebnih za nadaljnje delo. Strošek takšne priprave je del investicije in prispeva k obvladovanju njenih tveganj.
Kadar obsega ni mogoče zanesljivo določiti, je smiselno najprej naročiti preveritev stanja in izvedljivosti programa. Če se naročajo vse faze skupaj, morajo biti jasno razmejene obveznosti glede podlag, preiskav in morebitnih dodatnih storitev. Ponudniki potrebujejo skupna izhodišča; sicer primerjamo cene različnih predpostavk.
Investitor z izbiro projektanta ne preneha biti odgovoren za pripravo in vodenje investicije. Projektant odgovarja za svoje strokovno delo, naročnik pa mora zagotoviti pogoje, da ga je mogoče kakovostno opraviti. Sklicevanje na nepoznavanje stroke ob hkratnem vztrajanju pri nejasnem obsegu in kratkih rokih je neodgovoren pristop k naročanju.
Zaključek
Predstavljeni primer kaže, da se neuravnoteženo pogodbeno razmerje lahko začne že pri projektni nalogi. Neodgovorjena vprašanja ob podpisu pogodbe ne izginejo. Postanejo predmet različnih razlag, dodatnega dela in sporov o tem, kdo bi moral kaj predvideti.
Javni naročnik mora zato strokovna opozorila obravnavati kot pomoč pri uspešni izvedbi investicije. Če odgovora ne pozna, ga mora s strokovno pomočjo pridobiti, nato pa ustrezno dopolniti zahteve in prilagoditi roke. Prav kakovost priprave naročila pomembno določa kakovost projektiranja in poznejše gradnje.
Tudi naročnik mora prevzeti svoj del odgovornosti.
Pripravil:
mag. Vinko Volčanjk, univ.dipl.inž.el.
Nazaj