Projektantska pogodba: ko naročnik piše pravila igre
Projektant se znajde v podrejenem in neenakopravnem položaju že v trenutku, ko poda ponudbo, zlasti v primeru javnega naročanja. To je še posebej izrazito, ko naročnik nastopa iz položaja moči, čeprav bi morala biti pogodba rezultat svobodne volje dveh enakovrednih partnerjev, usmerjenih k istemu cilju.
Namen prispevka je opozoriti na neljube prakse, ki jih nekateri naročniki pogosto uvajajo v pogodbe. Z njimi se želijo zavarovati pred lastno nestrokovnostjo, nepoznavanjem materije ali pomanjkljivo predpripravo, pri čemer vso odgovornost prelagajo na projektanta – pogosto v nesorazmernem ali celo strokovno nesprejemljivem obsegu.
Pri tem ne smemo pozabiti, da je projektiranje intelektualna storitev, proces razvoja in ustvarjanja nečesa novega. Vsak projekt je unikat, posledica strokovnega znanja in izkušenj, zato ga ni mogoče meriti v kilogramih, metrih ali celo urah, temveč predvsem v kakovosti vloženega znanja.
Projektna naloga
Aktualna gradbena zakonodaja pojma projektna naloga ne pozna, zato naročniki svoje zahteve oblikujejo pod različnimi poimenovanji (tehnična specifikacija, projektne zahteve …). Ni predpisano, kaj morajo zahteve vsebovati ali v kakšni obliki morajo biti podane. Pogosto projektne naloge sploh ni, zato si morajo ponudniki sami ustvariti domnevo o potrebnih vsebinah.
Če naročnik pripravi slabo projektno nalogo, ki je včasih edini dokument za oddajo ponudbe, je projektant zaveden. Še posebej problematično je, kadar so takšni nalogi priloženi nekakovostni dokumenti, npr. nedodelan idejni projekt ali prenizko ocenjena vrednost GOI del. Posledica je nezadostna cena storitve projektiranja, medtem ko pogodbe praviloma ne dopuščajo uveljavljanja razlike zaradi kasnejše spremembe zahtev, povečanja gabaritov ali ugotovljene višje vrednosti GOI del.
Projektantska pogodba
Projektantske pogodbe pogosto vsebujejo določila, ki se lahko za ponudnika izkažejo kot past. Naročniška in pravniška domišljija pri tem ne poznata meja.
a) Pogodbeni roki, začasne prekinitve
• Roki so pogosto nesorazmerno kratki, hkrati pa pogodba predpisuje kazni za zamudo ali nekakovostno izvedbo.
• Sporne so pogodbe, ki v roke projektanta vštevajo tudi obveznosti naročnika (npr. pregled dokumentacije). Slednji lahko s svojimi obvezami močno zamuja, nato pa zahteva od projektanta, da takoj in nemudoma pristopi k nadaljevanju izvajanja pogodbe, ob tem mu že šteje pogodbeni rok od prvega dneva izpolnitve obveze na strani naročnika, kar pri velikih nalogah lahko predstavlja težavo, ker projektant ne more imeti potrebnega kadra več tednov »na čakanju v rezervi« (zamude na strani naročnika, tudi če so daljšega značaja, praviloma žal ne vplivajo olajševalno na pogodbene roke projektanta).
• Naročnik lahko kadarkoli prekine ali ustavi dela, pri čemer projektant ni upravičen do nadomestila za čakanje, rezerviran kader ali izpad dobička (t.im. stojnina: odpoved drugim pogodbam, rezervacija kadra, nakup programske opreme, izpad dobička).
Seveda lahko pride do začasne ustavitve del tudi zaradi dolgotrajnih postopkov sklepanja pravic graditi, pridobivanj mnenj, čakanja na recenzije ali potrditve rešitev, neodzivnosti naročnika med samim projektiranjem ...
b) Strokovni pregledi izdelane dokumentacije
• Določila glede rokov za odpravo pripomb so pogosto dvoumna: ni jasno, ali rok teče od prejema recenzijskega poročila ali od razjasnitve ugotovitev.
• Čas za odpravo pripomb se včasih šteje v redni pogodbeni rok, kar projektanta neupravičeno prikrajša (op.: So tudi primeri pogodb, ki čas za odpravo napak že obravnavajo kot zamudo).
• Nekateri naročniki si tolmačijo, da lahko dokumentacijo pregledujejo večkrat in podajajo vedno nove pripombe, pri čemer se projektantu roki seštevajo (v sklop pogodbenega roka).
c) Čas veljavnosti pogodbe
• Pogodbe brez roka veljavnosti ali z večletnim trajanjem so sporne, zlasti če vključujejo projektantski nadzor in PID, vezane na negotovo odločitev o gradnji. Pogodbe bi morale imeti omejen rok veljavnosti.
• Pogodbe pogosto ne vsebujejo določil o revalorizaciji ali jo celo izključujejo.
• Če pride do časovnih zamikov zaradi vzrokov, ki niso na strani projektanta, mora projektant vseeno kriti stroške bančnih garancij za podaljšanje pogodbe, kar lahko pomeni znatne zneske.
• Plačilni pogoji so pogosto vezani na postopke ali soglasja, ki niso v domeni projektanta, kar vodi v večmesečne zamike:
- plačilni pogoji so vezani na mnenja, upravne postopke, soglasja, kar lahko pomeni večmesečni zamik;
- plačilo deleža od DGD ali PZI se veže na pridobitev uporabnega dovoljenja (pogosto pa ni določena obveza naročnika o pristopu k gradnji v razumnem roku);
- pogodbeno določeni deleži plačila so nesorazmerni s fazami storitev v izrazito škodo projektanta (prenizko ocenjena začetka dela od DPP in DGD, včasih PZI, previsoko pa ocenjena izdelava PID).
• Pogodba lahko obsega določilo, da projektant prejme delno plačilo (npr. x % pogodbene vrednosti) po opravljeni recenziji, pri čemer pa ni zaveze naročnika o plačilu tega preostalega dela, če ne pride do recenzije ali se po oddaji dokumentacije v recenzijo naloga prekine brez krivde na strani projektanta.
Žal so včasih napačna stališča naših kolegov, članov IZS, če so angažirani s strani javnega naročnika, da projektant do tega zneska v takem primeru sploh ni upravičen.
• Ne gre pozabiti na dolgotrajna sklepanja aneksov, če do njih pride, ko projektant že opravlja dela brez vedenja, kdaj bo lahko dobil plačilo.
Nesorazmerna razmerja med fazami in deleži plačil slabijo položaj projektanta.
d) Pogodbene kazni
• Kazni so pogosto nesorazmerno visoke, neomejene ali pa se nanašajo tudi na vsebine, ki niso v domeni projektanta.
• Posebej problematično je to pri kratkih rokih, kjer že manjši zamik sproži visoke stroške.
e) Drugi primeri
• Nejasna in dvoumna besedila, ki jih naročnik lahko tolmači sebi v prid.
• Prenos naročnikovih obveznosti na projektanta (npr. pridobitev dokumentacije, s katero naročnik že razpolaga, pri čemur čas in ovire zaradi takega odnosa že šteje v pogodbeni rok (težave pri večjih ministrstvih, kjer pogosto niti ne vedo, kaj imajo in kje ..)).
• Določila tipa »… in vse drugo, kar je potrebno …«, ki projektanta obvezujejo k nepredvidljivim nalogam (vsega ni mogoče vnaprej predvideti ali prepoznati, saj se nekatere zadeve izkažejo šele v teku projektiranja).
• Prekluzivni roki za prijavo nejasnosti (od njihovega nastanka ali prepoznavanja?) so pogosto prekratki za kompleksne probleme.
• Prenos obveznosti, ki so v resnici v razmerju investitor–izvajalec, na projektanta (npr. »predvidel oziroma upošteval uporabo takih materialov, naprav in opreme, za katere dajejo dobavitelji in izvajalci zanje zahtevane garancijske roke«.
• Sprememba zahtev naročnika med izvajanjem pogodbe, pri čemer projektant ni upravičen do nadomestila, npr. »Naročnikove zahteve ter specifikacije se lahko v soglasju z izvajalcem med samim trajanjem pogodbe tudi spremenijo, dopolnijo ali razširijo, pri čemer izvajalec v nobenem primeru ni upravičen do povračila kakršnih koli stroškov, ki bi jih spremenjene zahteve morebiti povzročale.«, pri čemer je besedilo »v soglasju z izvajalcem« lahko zgolj lepotnega značaja.
• Zahteve, da projektant krije manjke v popisih, čeprav nima vpliva na pogodbo med naročnikom in izvajalcem. Projektant se znajde v primežu zunanjih akterjev, predpisana kazen je nesorazmerna s pogodbo.
• Fiksne cene in pogodbe »na ključ«, čeprav so dejstva in okoliščine projektiranja pogosto neznane.
• Izključitev stroškov zaradi zakonskih sprememb, političnih odločitev ali drugih zunanjih vplivov.
• Včasih že razpis ali vabilo obsegata vsebine in zahteve, ki so v nasprotju z določili GZ-1; ponudnik pa s tem, ko podpiše pogodbo, dejansko pristane na takšne zahteve in pravno gledano bo le on prevzel celotno odgovornost, saj se bo naročnik postavil v vlogo neuke stranke.
f) Dodatne sporne prakse
• Neuravnotežena odgovornost: projektant odgovarja za skladnost z vsemi predpisi, tudi ob spremembi zakonodaje, ter za napake, ki nastanejo v fazi gradnje.
• Intelektualna lastnina: projektant je včasih prisiljen brezplačno prenesti vse avtorske pravice; naročnik si lahko pridrži pravico do spremembe dokumentacije brez soglasja projektanta.
• Prisilna fleksibilnost: brezplačna izdelava variantnih rešitev in neomejena strokovna pomoč tudi po zaključku pogodbe.
• Procesne pasti: prepoved zadržanja izvajanja pogodbe ob nesoglasjih.
Drugi vplivi
Ne smemo spregledati niti zunanjih vplivov, ki jih projektantska pogodba »rada izključuje«:
- politične odločitve,
- sprememba zakonodaje,
- razpoložljivost finančnih sredstev,
- lokalni interesi ali nasprotovanja javnosti in lokalne politike,
- različna in včasih med seboj nasprotujoča stališča mnenjedajalcev,
- slabo usposobljeni izvajalci gradnje in nadzorniki, kar od projektanta zahteva v času gradnje mnogo večje angažiranje, kot bi bilo dekansko potrebno.
Gre za dejavnike, ki jih projektant sicer lahko skuša pravočasno prepoznati, vendar praviloma na njih nima vpliva, naročnik pa mu naslova iz teh okoliščin ne želi prepoznati dodatnih stroškov.
Zaključek
Predstavljeni primeri kažejo, da projektantske pogodbe prepogosto vključujejo določila, ki prelagajo nesorazmerna tveganja na projektanta ter mu jemljejo možnost enakovrednega partnerskega odnosa z naročnikom.
Večina pravnikov pogosto navaja, da imajo ponudniki pravico opozoriti na nepravilnosti, nesorazmerja in slabo prakso v okviru javnih razpisov že v fazi oddaje ponudb. Kljub temu pa je ta mehanizem v praksi zgolj teoretičen in v večini primerov praktično neizvedljiv. Naročniki namreč v večini primerov niso pripravljeni popustiti pri svojih zahtevah ter so osredotočeni zgolj na pravno formalnost razpisa, pogosto pa jim je edini cilj oddati javno naročilo v predvidenem roku, ne glede na morebitne pritožbe.
Zato je ključno, da naročniki pri pripravi pogodb ravnajo odgovorno in strokovno, projektanti pa morajo tveganja pravočasno prepoznati in jih vključiti v ceno storitev ali se jim pravočasno zoperstaviti. Le s poštenim in uravnoteženim pristopom lahko ustvarimo okolje, v katerem bodo projektantske storitve kakovostne, projekti izvedljivi in odnosi med partnerji dolgoročno korektni.
Pripravil:
mag. Vinko Volčanjk, univ.dipl.inž.el.
Predsednik UO MSE