INŽ.BLOG

Odgovornost pooblaščenih strokovnjakov za napeljavo pitne vode v stavbah

V sredini aprila smo bili iz medijev obveščeni o higiensko oporečni vodi v napeljavi Maximarketa [1] in MMC RTV Slovenija je še pred dobrim tednom objavil sestavek z naslovom »V Maximarketu še vedno niso odkrili vzroka za onesnaženje vode« s podnaslovom, da so lokali v sklopu veleblagovnice še vedno zaprti [2]. Ob tem se marsikateri pooblaščeni inženir, nadzorni inženir ali vodja del sprašuje, če se kaj takega lahko zgodi tudi na vodovodni napeljavi stavbe, pri kateri ravno sodeluje, ali je sodeloval v preteklosti, v vlogi projektanta, nadzornika ali izvajalca.

Gradbeni zakon (GZ-1) v 2. členu določa, da predstavlja namen zakona zaščita javnega interesa, v katerega šteje tudi varnost objektov, in da se ta namen uresničuje s projektiranjem, dovoljevanjem, gradnjo, uporabo, vzdrževanjem in inšpekcijskim nadzorom. V 37. členu, ta spada v poglavje obravnave bistvenih in drugih zahtev, v katerih je »higienska in zdravstvena zaščita in zaščita okolice« zapisana kot četrta, zakon še določa, da so drugi normativni dokumenti tisti, ki določajo pravila, usmeritve ali značilnosti za dejavnosti ali njihove rezultate. Ti se naj bi uporabljali v predpisanem prednostnem vrstnem redu, razen če predpis ne določa drugače. Zapisno pomeni, da je dolžnost pooblaščenega strokovnjaka pri izpolnjevanju nalog vedno upoštevati »pravila stroke«, to je tehnične in druge standarde, nikakor ne izvajati naloge »po navdihu«. Enako strokovnjaku nalaga tudi Obligacijski zakonik (OZ) v drugem odstavku 6. člena, v katerem od njega zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka, katero opredeljuje kot »ravnanje z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih«[3].

Neredko pooblaščen strokovnjak pri obstoječih stavbah naleti na preplet napeljave pitne vode z napeljavo gasilne vode, na primer sistema hidrantnih omaric. Pri tem naj bi že bilo poskrbljeno, da voda v vodovodnih ceveh ne zastaja, to na način, da so hidrantne omarice zaporedno nanizane in zaključijo z bolj pogosto uporabljanimi iztočnimi mesti, npr. straniščnimi kotlički. Vendar takšna rešitev ni več nujno skladna s sodobnimi pravili stroke. Zato velja opozoriti, da GZ-1 v tretjem odstavku 25. člena zahteva, da se bistvene in druge zahteve izpolnijo tudi pri izvajanju rekonstrukcij, vzdrževanju ali spreminjanju namembnosti, pri čemer se preverjanje izpolnjevanja zahtev omeji samo na tiste, ki predstavljajo predmet spreminjanja, v obravnavanem primeru poseg v napeljavo pitne in/ali gasilne vode. Vendar četrti odstavek dopušča, da se ta zahteva ne uporablja, če je to tehnično neizvedljivo ali povezano z nesorazmernimi stroški, vendar z zaključkom, da se s spreminjanjem gradbenotehnične lastnosti objekta ne smejo poslabšati. Kar pričakovano pomeni, če se menja en sanitarni element, ni potrebno izpolniti sodobnih zahtev za celotno vodovodno napeljavo, če se prenavljajo sanitarni prostori v večini ali celo v vseh nivojih stavbe, je potrebnost ureditve celotne vodovodne napeljave zelo verjetna in pričakovana.

SIST EN 806-2, ki obravnava napeljave pitne vode v stavbah, v poglavju 17 obravnava kombiniranje sistemov pitne vode in požarne vode. V teh primerih zahteva upoštevanje standarda SIST EN 1717, ki nosi naslov varovanje pitne vode pred onesnaževanjem v napeljavah in splošne zahteve za varovala proti onesnaženju zaradi povratnega toka. V petem poglavju, ki predstavlja metode analize tveganja, pojasni, da do povratnega toka v sistem pitne vode lahko pride iz dveh vzrokov:

• povratne sifonaže (posesanje nepitne vode zaradi nenadnega znižanja tlaka v sistemu pitne vode), npr. zaradi poka cevi, prekomerne potrebe po vodi v nekem delu cevnega sistema, ali odvzema gasilne vode preko cestnega hidranta.
• povratnega toka zaradi tlačne razlike (tlak v sistemu nepitne vode višji od tlaka v sistemu pitne vode), npr. ko vir tlaka, kot sta kotel in črpalka za povečavo tlaka, ustvari tlak, višji od tlaka v javnem vodovodnem sistemu.

Pri tem standard razvršča tekočine, ki lahko pridejo v stik s pitno vodo, v pet kategorij. Spodnja razpredelnica predstavlja opredelitev posameznih kategorij in primere tekočin z ustrezno zaščito sistema pitne vode.

Vzemimo primer, da ima objekt bazen požarne vode, v katerem voda dolgo zastaja in že samo zaradi tega postane oporečna, potem je za primer njegove polnitve iz sistema pitne vode po SIST EN 1717 obvezna izvedba s prekinitvijo, katero predstavlja dovolj velika zračna reža. Ta je v standardu opredeljena kot »fizična prekinitev med najnižjo ravnijo dovoda vode in najvišjim nivojem ob napaki ali kritičnim nivojem naprave ali napeljave, dovodno cevjo ali dovodno odprtino, vgrajeno v cevovod«. Podobno velja za primer, da ima stavba postavljen sistem hladilne vode tekočinskih kondenzatorjev hladilnic, katerega voda se zajema npr. iz reke ali jezera in shranjuje v vmesnem bazenu. V tem primeru ni dovoljena dodatna, zasilna priključitev sistema hladilne vode še na napeljavo pitne vode, razen ob izrecni izpolnitvi zahtev iz standarda SIST EN 1717.

Nadaljujem z odpiranjem vprašanja mehčanja pitne vode, katerega se mnogi pooblaščeni strokovnjaki, kljub mnogoterim težavam, ki jih trda voda povzroča na sklopih vodovodne napeljave in napravah uporabnika, radi izogibajo. Razlog za to je morda iskati tudi v negativnem mnenju o uporabi naprav za zmanjševanje trdote vode, objavljenem na medmrežni strani ljubljanskega upravljalca vodovodnega sistema, to je JP Vodovod Kanalizacija Snaga d.o.o.[4] Isti pri tem sicer dodaja, da v primeru, da se uporabniki odločijo zanje, razmislijo o pravih razlogih za vgradnjo naprav, kajti različni razlogi zahtevajo različne naprave.

Povsem drugačno stališče ima zvezna država Illinois, ki je k splošnemu »Plumbing Code« sprejela Dodatek 890.1210, ki se nanaša na projektiranje in se v prostem prevodu glasi: »V vseh novih družinskih hišah morajo biti predvidene možnosti za namestitev mehčalca vode. Cevovod mora imeti obvod s tremi (3) ventili, ki zagotavlja dovod mehčane vode do vseh iztočnih mest, razen do zunanjih pršilnikov za zalivanje trate, zunanjih iztočnih pip in dovoda hladne vode do kuhinjskega pomivalnega korita. Zagotovljen mora biti priključek z možnostjo izvedbe odtoka, ustrezne velikosti in z oddušnim vodom, ki je oddaljen od mesta mehčalca vode največ 1,5 m. Obvodni priključki za prihodnjo uporabo mehčalne vode morajo biti povezani tako, da tvorijo neprekinjeno zanko. Izjeme je treba pisno zahtevati pri Oddelku za gradbeništvo in inženiring.«

Razna pravila stroke izrecno obravnavajo vgradnjo ionskih mehčalnih naprav v napeljave pitne vode, pri čemer že izpostavljeni SIST EN 806-2 v poglavju 12 vgradnjo teh naprav dovoljuje ob pogoju izpolnjevanja omejitev EU Direktive 98/83/EC, nacionalnih in regionalnih predpisov. Vezano na ionske mehčalne naprave v informativnem Dodatku B podaja zahtevo za vgradnjo obvodne cevi, s katere nastavitvijo se doseže preostala trdota vode kot to zahtevana v nacionalnih ali regionalnih predpisih ali, da vsebnost koncentracije natrija ne preseže 200 mg/l, kot to omejuje ista direktiva. V oddelku B.6.3 podaja še navodilo glede izbora in določanja velikosti, glede česar ima naslednji zapis: »Da bi se izognili neobičajni biološki aktivnosti zaradi dolgih obdobij med zaporednima regeneracijama, je treba dati prednost zasnovi »nizka vgradna zmogljivost - pogoste obnove (regeneracije)«. In dodaja, da v vsakem primeru čas, ki preteče med dvema zaporednima regeneracijama, ne sme presegati števila dni, kot je določeno v nacionalnih ali lokalnih predpisih.« Za vse nadaljnje zahteve glede naprave napotuje na standard EN 14743 in glede uporabljane kuhinjske soli na EN 973. Podobno pri nas precej uporabljani DIN 1988-200 v Oddelku 12.6.2 izrecno zahteva, da mehčalne naprave odgovarjajo DIN EN 14743 in DIN 19636-100, kot tudi, da največja zmogljivost mehčalne naprave glede izmenjave ionov ne presega tiste iz razpredelnice 7 standarda. Glede soli za obnovo smole prav tako napotuje na DIN EN 973. Iz tam navedenih omejitvenih vrednosti izhaja, da se bo obnova (regeneracija) izvajala na vsakih nekaj dni.

Blog zaključujem z v 22. členu postavljeno zahtevo Uredbe o pitni vodi (Ur. l. RS, št. 61/23), da morajo lastniki oziroma upravljavci ali upravniki prednostnih prostorov [5] pripraviti in izvajati načrt obvladovanja tveganj v interni vodovodni napeljavi. Ta načrt mora vsebovati oceno tveganja interne vodovodne napeljave in programa spremljanja parametrov iz Dela D Priloge 1 Uredbe. Glede na to, da Pravilnik o projektni in drugi dokumentaciji ter obrazcih pri graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 30/23) v 24. členu določa obliko in vsebino dokazila o zanesljivosti objekta ter vanjo uvršča tudi navodila za obratovanje in vzdrževanje, ne bi smelo preveč presenečati, če bo na tehničnem pregledu stavbe med dokazili izvajalca (Priloga 5B, Poglavje VII) zahtevana tudi vložitev Načrta obvladovanja tveganj v interni vodovodni napeljavi.

Povsem za konec še enkrat izpostavim posvet, ki je potekal v Mariboru 23. aprila in se je nanašal na problematiko zagotavljanja neoporečnosti pitne vode [6], katerega se je iz UO MSS udeležil PI Henrik Glatz. Eden od zaključkov posveta je bil, da IZS pripravi Pravila stroke za načrtovanje sistemov za oskrbo s pitno vodo s poudarkom na varnosti in kakovosti vodooskrbne infrastrukture. Vabljeni k sodelovanju pri nastajanju teh pravil vsi, ki bi s svojim znanjem in izkušnjami bili pripravljeni pri tem sodelovati.

Pripravil:
Mitja Lenassi, PI, CxA, BEMP


Viri in povezave
[1] Na primer: https://www.sta.si/3417313/vec-poslancev-verjetno-oblezalo-zaradi-onesnazene-vode-v-maxiju

[2] https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/ljubljana/v-maximarketu-se-vedno-niso-odkrili-vzroka-za-onesnazenje-vode/745864

[3] Na splošno glede »skrbnosti dobrega strokovnjaka« velja, da strokovnjaku ni mogoče očitati poklicne malomarnosti, če ravna enako, kot bi sicer ravnali njegovi poklicni vrstniki ob enakih dejstvih, v enakih okoliščinah in na enakem mestu. Seveda to ne pomeni, če večina dela napačno, posledično napačno postane pravilno. Pomeni zgolj, da na določenem območju in v določenem času ni strokovnega znanja.

[4] Zapisano v zadnjem odstavku na medmrežni strani: https://www.vokasnaga.si/aktualno/kako-trda-je-voda-v-ljubljani

[5] Prednostni prostori so objekti z uporabniki, ki so potencialno izpostavljeni tveganjem, povezanim s pitno vodo, kot so bolnišnice, zdravstveni zavodi, domovi za starejše, vrtci, šole, drugi vzgojno-izobraževalni zavodi, stavbe z nastanitvenimi zmogljivostmi, restavracije, bari, športni centri in ustanove za prostočasne dejavnosti in rekreacijo, zavodi za prestajanje kazni, sanitarni objekti v sklopu kampov in podobno.

[6] https://www.izs.si/aktualno/novice/aktualni-izzivi-v-nacrtovanju-sistemov-za-oskrbo-z-vodo