Z GZ-1 ostaja naravno prezračevanje prostorov prvenstvena tehnična rešitev za izpolnjevanje 6. bistvene zahteve – varčevanje z energijo...
Bistvene zahteve so gradbenotehnične lastnosti, ki jih morajo izpolnjevati objekti za zagotavljanje njihove varne in učinkovite uporabe. Šesto gradbenotehnično lastnost objekta predstavlja varčevanje z energijo in ohranjanje toplote ter raba obnovljivih virov energije. Obravnava jo 31. člen GZ-1, katerega peti odstavek ostaja v primerjavi z zapisom v GZ povsem nespremenjen. Tako se na rabo energije vezana gradbenotehnična lastnost objekta še vedno zagotavlja z uporabo sistema naravnega prezračevanja, in samo v primeru, da z njim ni mogoče doseči predpisane kakovosti zraka, z uporabo sistema hibridnega in mehanskega prezračevanja. Zato velja ponovno opozoriti kaj zapisano pomeni za projektante, nadzornike in izvajalce, ki so vsi po 14., 15. in 17. členu dolžni zagotoviti izpolnjevanje zahtev iz novega gradbenega zakona.
Veljavni Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb iz leta 2002 v 9. členu določa, da je s prezračevanjem potrebno zagotavljati, da koncentracije notranjih onesnaževalcev zraka v prostorih stavbe ne presegajo vrednosti, podanih v tabeli 7 iz priloge 1, kot tudi, da zdravju škodljive koncentracije snovi v zraku ne smejo presegati vrednosti iz standarda SIST CR 1752, dodatek E. Ob preverbi prvega onesnaževalca, to je plina CO2 *, ki je praviloma povzročen ravno s strani uporabnikov prostorov, je zanj v tabeli 7 pravilnika predpisana dopustna koncentracija 3000 mg/m3 (1667 ppm). Pomeni, z zakonom skladna tehnična rešitev v namen zagotovitve na energijo nanašajoče se gradbenotehnične lastnosti stavbe je uporaba naravnega prezračevanja, na primer z rednim odpiranjem oken ali s projektiranjem drugih odprtin v ovoju stavbe tako, da vrednost ppm ne prekorači predpisane meje 1667 ppm. Naslednjega kritičnega onesnaževalca predstavljajo lebdeči trdni delci frakcije PM10**, vendar je zunanji zrak pri nas praviloma*** vedno precej čistejši od v pravilniku postavljene meje dopustne koncentracije pri 100 µg/m3. V nadaljevanju do enakega zaključka privede preverjanje vrednosti tretjega onesnaževalca, ozona, in tako naprej še preostalih onesnaževalcev. Ker za zagotovitev predpisane kakovosti notranjega zraka praviloma niso potrebni zračni filtri, tudi ni posledično potreben ventilator, torej ni potrebno mehansko prezračevanje.
Skratka, z naravnim prezračevanjem je v prostorih, kjer so onesnaževalci zraka povezani samo ali pretežno z uporabniki prostora (igralnice, učilnice, pisarne, dnevne sobe, spalnice, hotelske sobe...), je praviloma mogoče skoraj vedno in povsod doseči predpisano kakovost zraka. Tega ne more spremeniti morebitno nov pravilnik o prezračevanju s posodobljenimi mejnimi vrednostmi onesnaževalcev, ki jih predpisujejo v svetu uveljavljena pravila stroke, saj bo notranja kakovost zraka zaradi ugodnih zunanjih stanj zraka dosegljiva z naravnim prezračevanjem. Še manj to lahko stori posodobitev pravilnika, vezanega na energijo stavb, saj ta ne bo mogel spreminjati zahteve zakona po prvenstveni uporabi naravnega prezračevanja in odstopanja od tega pravila samo v primeru nedoseganja kakovosti notranjega zraka, ampak bo moral biti z njimi usklajen! Posodobljen pravilnik bo moral tako izhajati iz dejstva, da je potrebno v namen varčevanja z energijo in ohranjanje toplote prvenstveno uporabiti naravno prezračevanje, in samo v primeru, da ne bo mogoče zagotoviti predpisane kakovosti zraka, z uporabo sistema hibridnega in mehanskega prezračevanja.
Tudi zato MSS v IZS na tem mestu ponovno poziva MOP, da nemudoma pristopi k zakonodajni ureditvi področja prezračevanja, pri čemer prvi nujni korak predstavlja obvezna sprememba 31. člena ravno sprejetega GZ-1, ki obravnava bistveno zahtevo, povezano z energijo stavb. Ob tem velja spomniti, da smo 24. avgusta 2021 na MOP, naslovljenega na vodjo sektorja za graditev, g. S. Galonjo, že poslali tozadeven poziv, na katerega ni bilo nikakršnega odziva. Po preteku treh mesecev sem neodzivnost v elektronskem sporočilu izpostavil generalnemu direktorju Direktorata za prostor, graditev in stanovanja, g. G. Bangievu, ki je na IZS v nekaj dneh poslal odgovor, ki si ga lahko skupaj z mojim odgovorom njemu preberete tukaj.
V MSS smo sicer že ob sprejetju GZ izpostavili »začudenje« nad zapisom glede doseganja skoraj nič-energijskega cilja z naravnim prezračevanjem, kar je bilo z računskim primerom predstavljeno tudi na delavnici združenja ZIEI 25. januarja 2018 v Mestni hiši v Ljubljani, na kateri je bil prisoten tudi predstavnik MOP, g. S. Galonja, in je bil o vsem seznanjen neposredno. Novico o tem dogodku z izpostavljenim računskim primerom smo objavili tudi na medmrežni strani IZS, novico najdete tukaj.
Za konec izpostavim še 140. člen GZ-1, v katerega 9. točki drugega odstavka izrecno ostaja potreba po pripravi izkaza energijskih karakteristik prezračevanja stavbe iz Pravilnika o prezračevanju in klimatizaciji stavb. To je tistega izkaza, za katerega vnesene podatke nam je bilo že pred desetletjem s strani predstavnikov ministrstev sporočeno, da jih ne obdeluje nihče, in zato tudi niso ničemur namenjeni. Vendar potreba po pripravi nepotrebnega v zakonu ostaja. Ni pa potrebe po dokazovanju doseganja merila sNES. Skladno z zahtevo zakona z uporabo naravnega prezračevanja.
Novico pripravil predsednik Matične sekcije strojnih inženirjev, Mitja Lenassi, univ.dipl.inž.str., CxA
Opombe:
* WHO ne uvršča CO2 med onesnaževalce zraka, prav tako ne inženirsko združenje ASHRAE. Slednje je mejno vrednost za CO2 uvedlo leta 1981 kot kazalnik kakovosti notranjega zraka v neobveznem dodatku Standarda 62. Mejna vrednost je bila takrat postavljena pri 4500 mg/m3 (2500 ppm), pri čemer je bil uporabljen varnostni faktor 2 glede na v različnih varnostnih pravilih postavljeno mejno vrednost 9000 mg/m3 (5000 ppm), ki je temeljila na premislekih glede glavobolov in izgube presoje (daljši čas izpostavljenosti, navadno 8 ur dnevno ob povprečno 40 ur dolgem delovnem tednu). ASHRAE Standard 62 iz leta 1989 je za računski postopek zagotavljanja kakovosti zraka vnesel tabelo mejnih koncentracij za štiri onesnaževala (CO2, klordan, ozon in radon), pri čemer je bila vrednost za CO2 v njej brez obrazložitve znižana še za 60%, na vrednost 1000 ppm. Izdaja standarda 1999 je iz tabele najprej umaknila CO2, izdaja standarda 2004 tabelo v celoti. S tem je bila razprava o mejnih vrednostih onesnaževalcev prenešena v neobvezne dodatke standarda, kjer se ugotavlja, da bo pri določenih vrednostih proizvajanja CO2 s strani oseb in koncentracije CO2 v zunanjem zraku 380 ppm ter stopnjo prezračevanja 7,5 l/s (27 m3/h) na osebo povzročila v prostoru koncentracijo CO2 v ravnotežnem stanju 1000 ppm. Danes veljaven ASHRAE standard 62.1 podaja priporočene vrednosti zunanjega zraka pri načrtovanju sistemov prezračevanja precej različno, to je odvisno od namembnosti prostora, zato so ravnotežne vrednosti tudi različne. Lahko precej nižje, za nekatere prostore tudi višje od 1667 ppm.
** Slovenski pravilnik nima postavljene dopustne meje tudi za koncentracijo delce velikosti PM2.5. Sicer za izločanje delcev PM10 ustreza že filter razred Coarse-90% po ISO 16890 (G4 po opuščenem EN 772).
*** Podatki o kakovosti zunanjega zraka dosegljivi na: https://www.arso.gov.si/zrak/kakovost%20zraka/podatki/. WHO določa za onesnaževalce v zunanjem zraku naslednje najvišje 24-urne srednje vrednosti: PM10 45 μg/m3 (slovenski pravilnik 100 μg/m3), PM2.5 15 μg/m3 (slovenski pravilnik je brez vrednosti), ozon 100 μg/m3 (slovenski pravilnik 100 μg/m3).
Nazaj