Svetlobno onesnaževanje
Neprimerna osvetlitev povzroča motečo osvetljenost, ki vpliva na ljudi, ptice in žuželke, ob hkrati nepotrebni veliki porabi električne energije za osvetljevanje. S primernimi ukrepi je to možno omiliti.
Svetlobno onesnaženje je emisija svetlobe umetnih virov, ki lahko povzroča za človeka motečo osvetljenost, zaradi bleščanja ogroža varnost v prometu, zaradi sevanja proti nebu pa vnaša motnje v selitvene poti ptic ter nočno življenje žuželk in drugih živali.
Cilj omejevanja svetlobnega onesnaženja je zmanjšanje moteče osvetljenosti, ki vpliva tako na ljudi kot na ptice in žuželke, ob hkratni omejitvi porabe električne energije, namenjene za osvetljevanje.
Sprememba Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja?
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, Direktorat za okolje je 14. 9. 2023 organiziralo javni posvet na temo spremembe Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja. Na posvetu so razpravljavci podali mnogo pripomb na trenutne razmere in pri tem izpostavili različna stališča in predloge. Vsem pa je bilo skupno, da je treba slabo prakso zmanjšati. Kadar imamo možnost in pri načrtovanju sodelujemo tudi pooblaščeni inženirji, smo dolžni izdelati strokovno korektne rešitve, nadzorniki (tudi gradbene stroke) pa preprečiti neustrezno izvedbo.
Določitev mejnih vrednosti
Mejne vrednosti električne moči svetilk za razsvetljavo nepokritih površin, ki so določene z W/m2 glede na namen razsvetljave (parkirišča, zunanji deli proizvodnih objektov, fasade stavb in objekti za oglaševanje), so določene z uredbo. Nadalje je določena največja dopustna poraba električne energije za razsvetljavo cest in javnih površin v občini, in sicer 44,5 kWh na prebivalca občine, svetilke pa ne smejo sevati svetlobnega toka nad lastno horizontalo. Z opisanimi ukrepi dosežemo zmanjšanje vpliva na ptice in žuželke ob hkratnem omogočanju boljših pogojev za astronomsko opazovanje neba in zmanjšanju porabe električne energije za razsvetljavo. Manjša odstopanja so kot izjeme sicer dovoljena na območju kulturnih spomenikov in športnih objektov.
Za namen možnosti zagotavljanja nočne tvorbe melatonina, ki pri človeku uravnava številne biološke funkcije in povzroča zaspanost ter ščiti pred nekaterimi vrstami rakastih obolenj, se prav tako določa največja dopustna osvetljenost oken zaradi zunanjih virov svetlobe.
Izvedba v praksi
Do nedavnega (še pred uporabo LED tehnologije) smo osvetljevali vse povprek. Veljalo je pravilo »bolje več kot manj«, v zadnjem času pa se držimo pravila »bolje manj kot več«.
Z razvojem t.i. LED tehnologije so LED svetila po svoji zasnovi točkasta in posledično mnogo učinkovitejša. Postala so tudi cenovno dostopna in zanimiva. Velika prednost je tudi dejstvo, da je pri osvetljevanju možna uporaba različnih barvnih temperatur.
Vendar vse navedeno ni vedno tudi pozitivno. S cenovno dostopnostjo in predvsem z varčnostjo se je uporaba svetil na prostem precej povečala. Predvsem je narasla uporaba zunanje razsvetljave na podeželju – tako za cestno razsvetljavo, osvetljevanje parkirišč, spomenikov, cerkva kot tudi raznih svetlobnih (reklamnih) panojev. Treba je vedeti, da je lokalna politika (na podeželju) predvsem odvisna od urejanja komunalne infrastrukture in želja lokalnih skupnosti, med katere spadajo ureditev cest, pločnikov, kolesarskih stez, s tem posledično tudi zunanje razsvetljave. Predvsem za ureditev kolesarskih poti so pogosto na voljo tudi dodatna evropska sredstva.
Posledično prihaja (predvsem v predvolilnem obdobju) do poplave različnih komunalnih projektov s cestno razsvetljavo. Velika večina teh je za potrebe lokalnih oz. občinskih cest in s tem posledično ni izpostavljena »recenziji«, kot je to pravilo na državnih cestah. DRSI namreč za vse posege v državne ceste zahteva in tudi izvaja strokovno presojo vseh izdelanih projektnih rešitev. DRSI je v pomoč pripravil neko vrsto smernic za projektiranje cestne razsvetljave. Enako velja tudi za DARS za objekte, ki jih upravlja (op: v pripravi so smernice za osvetljevanje AC objektov). Žal temu ni tako pri vseh ostalih, lokalnih, primerih, ki se mnogokrat »rešujejo« brez udeležbe pooblaščenih inženirjev elektrotehnike
Podobno velja tudi za izvedbo vseh takšnih projektov oz. za gradbeni nadzor na izvedbo. Manjše občine praviloma nimajo zaposlenih strokovnjakov s področja razsvetljave (elektro inženirji s potrebnimi kompetencami) – običajno gre zgolj za strokovnjake z gradbenega področja, morda ponekod še kakšen inženir strojništva oz. elektrotehnike, nikakor pa ne za strokovnjaka za zunanjo oz. cestno razsvetljavo.
Iz tega razloga je nujno, da so vsi posegi v zvezi z zunanjo razsvetljavo podvrženi določeni strokovni presoji.
Če že imamo standard SIST EN 13201, ga je potrebno dosledno uporabljati in ga »tolmačiti« tako, da bo čim bolj izločen t.i. subjektivni faktor. V ta namen sta IZS in SDR (Slovensko društvo za razsvetljavo) že izvajala različna izobraževanja. Tudi v učnem programu elektro-fakultet je nekaj učnih predmetov s področja razsvetljave, kar velja pohvaliti. Možnosti za izobraževanje strokovnih kadrov torej obstajajo. Potrebno je torej le nekaj dobre volje in, recimo, mogoče dodaten člen v prenovljeni »Uredbi o svetlobnem onesnaževanju…«, ki bi zahteval presojo vseh načrtov zunanje razsvetljave po tehnični plati kot tudi v smislu svetlobnega onesnaževanja.
Pospešiti je potrebno izdelavo Tehnične smernice za zunanjo razsvetljavo, ki jo pripravlja skupina strokovnjakov s področja razsvetljave. V smernico navesti tudi možnosti naslednjih rešitev:
• izdela se objektivna presoja vplivnih parametrov in omejitev svetlobno tehničnih razredov za posamezni tip ceste,
• prav tako je potrebno podati jasna navodila, da se razsvetljava lahko reducira tudi, če v času največjega prometa dosega najnižji svetlobno tehnični razred (C5 ali M6),
• reducirati zunanjo razsvetljavo v več stopnjah, glede na urni promet,
• lahko tudi ugasniti zunanjo razsvetljavo – recimo po odhodu zadnjega avtobusa do prihoda prvega jutranjega,
• izvesti razsvetljavo, ki se bo prižigala ali pojačala senzorsko (avtobusna postajališča, prehodi ...).
Zavedamo se mnogih primerov slabih praks pri izvedbi zunanje, predvsem cestne razsvetljave. Preobširno in premočno osvetljujemo, čas osvetljevanja je predolg. Zato je potrebno zunanje osvetljevanje podvreči strokovni presoji, ki bo temeljila na standardu SIST EN 13201 oz. na novi (bodoči) Tehnični smernici za zunanjo razsvetljavo. Potrebno je pospešiti izdajo le-te, posvetiti več časa izobraževanju in predvsem ozaveščanju nas, inženirjev in investitorjev o problematiki ustrezne zunanje razsvetljave.
Sestavek pripravil: Branko Doberšek, univ.dipl.inž.el.
Opomba: prispevek temelji na povzetkih Posveta na temo spremembe »Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja«, ki ga je organiziralo Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, Direktorat za okolje, dne 14.09.2023.
Nazaj