Pozdravljeni, prijavite se. eINŽENIR



INŽ.BLOG

Sodobno gradbeništvo – je še sodobno?

Gradbeništvo je ena inženirskih panog z najstarejšo zgodovino. Začetki gradbeništva sovpadajo z začetki civilizacije. Človek si je od začetka svojega zavedanja gradil objekte, ki so bili potrebni za lažje bivanje, verovanje, delo in transport. V slovenskem prostoru lahko začetek pomembnejših inženirskih objektov postavimo na konec 18. stoletja, ko so bile v okolici Idrije zgrajene znamenite idrijske klavže, vodne pregrade za akumuliranje velikih količin vode za plavljenje rudniškega lesa. Razvoj se je nadaljeval v 19. stoletju, ki ga je kot najpomembnejši objekt zaznamoval litoželezni Hradeckega most iz leta 1867, ki ga še danes lahko občudujemo na Prulah v Ljubljani. V temelje tega mostu je bil vgrajen tudi prvi beton, uporabljen pri gradnji mostov na slovenskem. V letu 1901 je bil zgrajen Zmajski most – prvi armiranobetonski most v Sloveniji in takrat eden največjih tovrstnih mostov v Evropi. Leta 1933 je bil zgrajen ljubljanski Nebotičnik, pri katerem je inženir Stanko Dimnik kot statik uporabil v svetovnem merilu izviren način protipotresne zaščite stavbe nebotičnika z uporabo svinčenih plošč v njenih temeljih. Od takrat doživljamo nesluten razmah sodobnega gradbeništva, ki še vedno traja. Naši gradbeni projekti so vse bolj kompleksni, vse več je udeležencev pri gradnji, ki skozi interaktivno delo na gradbišču tako rekoč iz nič, z osnovnimi gradbenimi materiali in proizvodi, zgradijo gradbeni objekt.

Pa je ta razmah res tak, kot sami sebe prepričujemo in na otvoritvah razglašamo, ali se za krasno fasado in (pre)velikimi dobički naših gradbenih izvajalcev skriva svojevrsten Avgijev hlev, skozi katerega bi bilo potrebno speljati dve reki, kot je to storil Heraklej, da bi ga očistili?

Situacija seveda še zdaleč ni tako kritična in nepospravljena, da bi morali biti zaskrbljeni, pa vendarle, ali je naše gradbeništvo skozi nekaj zadnjih let, ko so nam bile sojenice naklonjene z velikim številom investicij, napredovalo? Se je v času debelih krav povečala produktivnost, inovativnost našega gradbeništva?

V slovenskem gradbeništvu se je nekako z večanjem investicijskih aktivnosti po veliki finančni krizi zmanjševalo število usposobljenih kadrov. Vseh kadrov – pooblaščenih inženirjev v pripravi dela, primerno usposobljenih vodij del in gradbišč, izkušenih delovodij, ki bi svoje skupine obvladovali in jih vodili pri posameznih opravilih na gradbišču, obračunskih tehnikov, železokrivcev, opažerjev, betonerjev, asfalterjev, upravljalcev strojev in vseh vrst obrtnikov. Gradbeni projekti postajajo vse bolj kompleksni, vse več je visoko zahtevnih opravil na gradbišču, za kvalitetno izvedbo pa so potrebni visoko kvalificirani in motivirani voditelji na gradbišču, ki ne le razumejo kompleksnost tehničnih vidikov, temveč imajo tudi sposobnost učinkovitega vodenja ekip. Večina naših največjih gradbincev ne vlaga v lastno delovno silo, zanašajo se na agencijske delavce in peščico vodij gradbišč. Agencijski delavci so gradbeno izredno slabo izobraženi, agencije seveda ne skrbijo za vseživljenjsko izobraževanje, tisti vodje gradbišč, ki pa sestavljajo jedrno ekipo, pa v obilici gradbišč ne najdejo časa niti za poglobitev v vse projekte, ki jih vodijo, kaj šele, da bi se izobraževali in iskali inovativnost ali večjo produktivnost v stroki. Gradbeništvo je z velikim ogljičnim odtisom generator podnebnih sprememb. S spodbujanjem inovativnosti in ozaveščenimi udeleženci v graditvi bomo lažje obvladovali veliko porabo energije, ravnanje z odpadki, uporabljali več trajnostnih materialov, uvajali napredne gradbene tehnike in v celotnem sektorju zmanjšali okoljske vplive. Ali je naša gradbena stroka v času, ko je hitela iz enega na drugo gradbišče uspela usposobiti tak kader, ki bo v času, ko bo investicijski stampedo popustil, sposoben z višjo produktivnostjo in motiviranostjo, kljub manjšemu številu gradbišč, držati gradbeništvo nad vodo, kot panogo z velikim vplivom na BDP?

Vedno znova – tudi v gradbeništvu – opozarjamo na nujnost digitalizacije našega poslovanja in procesov. Za uspešno sledenje ostalim panogam, ki so proces digitalizacije že osvojile, bi bilo potrebno digitalizirati našo gradbeno operativo. Projektanti so svoje poslovanje v veliki meri digitalizirali, vse več uporabljajo visoko tehnološko programsko opremo, ki zmanjšuje možnost napak in neusklajenost načrtov, državna uprava se pospešeno digitalizira, naša gradbena operativa pa še vedno uporablja indigo za pisanje gradbenih dnevnikov in papirno knjigo obračunskih izmer, v katero vpisuje mesečno realizacijo. Za BIM v obilici pogajanj s podizvajalci za doseganje najnižje cene, še niso uspeli najti časa in volje. Z integracijo digitalnih orodij, kot so informacijsko modeliranje stavb (BIM), napredno sledenje projektom in natančno operativno planiranje (robotiko bi bilo na tem mestu verjetno bogokletno omenjati), bi lahko gradbena industrija postala bolj učinkovita in pregledna. Vprašanje se ponuja kar samo od sebe: se naša gradbena stroka dovolj zaveda pomena digitalizacije v sodobnem času, ko ga ostale -predvsem industrijske panoge – pošteno prehitevajo pri uvajanju digitalnih tehnologij?

Večina gradbene operative se priduša nad neprimernimi cenami in pogodbenimi pogoji, ki pogosto ne omogočajo prilagajanja spremembam makroekonomskih pogojev, predvsem velikim in nenadnim spremembam cen surovin in energentov ter inflacije, ki nas je v zadnjih dveh letih spomnila na davne čase, na katere smo že pozabili, ko smo živeli z indeksacijo, revalorizacijo in usklajevanjem cen na mesečni ravni. Resnici na ljubo takšnih nenadnih sprememb gradbinci dejansko ne morejo kompenzirati, saj gradbeni projekti trajajo najmanj leto, lahko pa tudi dve, tri, največji infrastrukturni projekti tudi pet let in več. Pa vendar; mogoče gradbinci vendarle hočejo preveč odgovornosti prenesti na investitorja in so (pre)večkrat zaradi slabega planiranja, prepoznih izbir podizvajalcev in iskanja izgovorov za slabo kvaliteto izvedbe v vseh drugih razen pri sebi, malce tudi soodgovorni za kakšen slabši finančni rezultat, zamujen rok izvedbe in slabo voljo pri investitorju. Ali so se okrepili s strokovnjaki za finančno upravljanje, da bi zmanjšali vplive inflacije in sprememb cen na projektne stroške?

Pri vse bolj kompleksnih projektih, kot se jih gradbeni izvajalci danes lotevajo, je vse bolj pomembna varnost pri delu na gradbišču. V tujini, tisti, po kateri se zgledujemo, je varnostni inženir skoraj prva violina na gradbišču, ki ga vsi spoštujejo in upoštevajo. Če reče, da je potrebno imeti na gradbišču ustrezno atestirano opremo, orodje, pomagala in zaščitno opremo, se ga brezpogojno upošteva. Na naših gradbiščih je koordinator za zdravje in varnost pri delu predpisan, iz tedna v teden vpisuje enake stavke v knjigo varnostnih ukrepov, na rednih tedenskih koordinacijah se s strani nadzora slišijo opozorila, naj se ukrepi za varno delo vendarle upoštevajo. Na gradbišču pa se čelada pogosto znajde vsepovsod drugje samo na glavi ne, odri so postavljeni nevarno, brez ograj, za izvedbo in prestavljanje zaščite pred padcem v globino ni časa, orodje je pogosto neustrezno, nepregledano… Uvajanje naprednih tehnologij zahteva posodobljene varnostne protokole in stalno usposabljanje delavcev. Zakaj gradbišča v Sloveniji izgledajo kot nevaren prostor, kjer se ne upoštevajo varnostni standardi? Je nesreč premalo?

Naša gradbišča širom po Sloveniji so zelo živahna, opaži se postavljajo, armatura se polaga, varijo se jekleni profili, zidajo se predelne stene, vliva se beton, valja se tampon, finišerji so polni asfalta, na zunanje stene se lepi stiropor in nanaša fasada, purpen teče v potokih, klimati se zaganjajo, vari se izotekt, zabijajo se piloti, montirajo se jeklene in betonske varnostne ograje, kilometri in kilometri kablov elektrificirajo objekte, polira se terazzo, obešajo se stropovi, lepi in brusi se parket, predirajo se hribi, polagajo se keramične ploščice, betonirajo se prehodne plošče, gips-karton se vijači na podkonstrukcijo, delajo se obračuni, primopredajni zapisniki in režejo se trakovi. Stres pri tistih, ki to izvajajo in pri tistih, ki jih vodijo in usmerjajo, ki sklepajo pogodbe, ki obračunavajo količine in ki odpravljajo napake pa raste iz dneva v dan. Tudi zaradi pomanjkanja časa in volje, da bi se vsi skupaj ustavili, se umirili, se odločno uprli pritiskom, ki nastajajo pri dnevnem nedoseganju tega, kar je bilo že v začetku nerealno planirano. Marsikdo, ki nima živcev iz jekla tudi klone pod težo stresa in operativno gradbeništvo zapusti in gre v kakšno manj stresno službo. Na primer k investitorju, kjer je projektov manj in se jih da lažje obvladovati, gre v tujino, kjer so verjetno službe manj stresne, ali celo v druge, bolje organizirane panoge.

Ampak.

Kdo bo v prihodnje gradil mostove, stanovanja, ceste, predore, železnice, industrijske hale, šole, kanalizacije, propuste, jezove, vrtce, muzeje, knjižnice, hotele, protipoplavne ukrepe, poslovne objekte, vročevode, jedrsko elektrarno, če bodo še tisti udeleženci pri graditvi, ki še vztrajajo, zaradi stresa in pomanjkanja volje, da se celotna stroka bolje organizira, izobrazi, s tem bolje plača, odšla iz stroke?

Mislim, da v tem investicijskem ciklusu, ki se počasi zaokroža, nismo izkoristili vseh priložnosti, da bi našo stroko dvignili na višjo raven. Da bi stroko, ki človeštvo spremlja od začetka civilizacij, izobrazili z novimi znanji, da bi pritegnili v naše vrste mlade kadre, ki bi verjeli v svetlo in inovativno, digitalizirano bodočnost, tudi tiste kadre, ki niso nujno po izobrazbi gradbeniki, ampak so informatiki, ekonomisti, finančniki, tudi sociologi ali psihologi. Da bi stroko digitalizirali, uvedli nove pristope h gradnji, jo delno robotizirali, izboljšali planiranje procesov na gradbišču, da bomo vsak dan vedeli, v katerem trenutku rabimo koliko delavcev katere stroke na gradbišču, da bodo vsi podizvajalci, partnerji lahko planirali svoje aktivnosti in bodo udeleženci zaupali izvajalcu, da končni rok niti v enem trenutku procesa gradnje ni ogrožen.

Nekateri so se tega že zavedeli in že krenili po poti modernizacije gradbeništva, drugi jim bodo sledili. Čim prej, upam.

Predsednik Matične sekcije gradbenih inženirjev, Andrej Pogačnik, univ.dipl.inž.grad.

Nazaj