Sanacija rudarskih površin

23. oktober 2025

Površinska rudarska dela puščajo v prostoru različne oblike degradacije – od razgaljenih pobočij, jalovišč, depresij in nestabilnih brežin do spremenjenih vodnih razmer. Namen sanacije je vzpostaviti varno in stabilno okolje, zmanjšati vplive na naravo in omogočiti nadaljnjo smiselno rabo prostora, kot so gozd, kmetijska ali rekreacijska površina ali celo kaj drugega.

Na kratko o mineralnih surovinah v Sloveniji

Da si sploh lahko prestavljamo, kaj pomeni površinsko rudarjenje in z njim povezana sanacija in rekultivacija površine, si najprej oglejmo nekaj statističnih podatkov o domači proizvodnji in potrebah po mineralnih surovinah.
Letna domača proizvodnja ali izkop nekovinskih mineralnih surovin v Sloveniji je bila leta 2023 približno 17,2 milijona ton na leto, kamor sodijo pretežno pesek, prod in tehnični kamen. Za leti 2024 in 2025 uradni statistični podatki SURS[1] še niso na voljo!
Poraba v Sloveniji znaša okrog 18,5 milijona ton na leto, torej domača proizvodnja skoraj zadošča, razliko (~1,3 mio. ton) pokrijemo z uvozom, vendar poraba narašča.
Na prebivalca porabimo okoli 8 ton mineralne surovine letno, kar je primerljiva vrednost za razvite države.
Po grobem preračunu se za zdrobljen kamen in običajne agregate upošteva prostorninska masa ρ = od 1,5 – 1,7 t/m³ v razsutem stanju - kot povprečje lahko uporabimo ρ = 1,6 t/m³, kar je za orientacijo: 1 t ≈ 0,625 m³. Za material v raščenem stanju je gostota višja, glede na vrsto mineralne surovine – kamnine.
Za običajne razmere smo skoraj samooskrbni, v času velikih gradbenih ciklov pa je potrebno nekaj več uvoza ali povečanje proizvodnje.

Pomembni omejitveni dejavniki

Za doseganje samozadostnosti so v proizvodnji mineralnih surovin bistveni omejitveni dejavniki:
- težko pridobljive koncesije,
- zahtevna logistika in transport,
- nerezervirani prostori za izkoriščanje mineralnih surovin,
- slabo recikliranje in slabo krožno gospodarjenje s surovinami,
- velike okoljske zahteve – Natura 2000,
- negativen vpliv lokalnih skupnosti in
- velike zahteve po sanaciji z rekultivacijo.

Vsi našteti dejavniki povečujejo ceno izkopa in zmanjšujejo konkurenčnost proizvajalcev mineralne surovine proti izkopom iz gradbenih jam, surovini iz urejanja vodotokov in uvoženi surovini.

Obseg površinskih kopov – površina

V Rudarsko knjigo [2] je vpisanih 320 površinskih kopov, deluje pa jih manj kot 200, na skupnih površinah cca 1000 ha, kar pomeni tudi toliko degradirane površine. Ta statistika vključuje območja, kjer je degradacijo povzročila rudarska dejavnost. (Opomba: števila so zaokrožena).

Razmišljanje o sanaciji

Popolnoma je saniranih le nekaj kopov, se pa stanje popravlja, saj na mnogih površinskih kopih sanacijo le izvajajo sproti.
Razmišljanje o popolni ali vsaj sprejemljivi sprotni sanaciji degradiranih površin je še vedno v povojih, kljub večletnim težnjam po izboljšanju stanja. Imamo ogromno majhnih, celo zelo majhnih kopov, nelegalnih in opuščenih kopov, ki se sami zaraščajo, na njih pa ni bila izvedena netehnična nebiološka sanacija. Izvajalci in tudi koncesionarji, kljub zakonskim določilom Zakona o rudarstvu, naprej v besedilu ZRud-1[3] in zahtevam v koncesijskih pogodbah, sanacije ne izvajajo ali pa špekulirajo, da jo bodo čez čas, ko bo kop izkoriščen, oziroma v zadnji fazi. To pa je največkrat pozno, če že ne prepozno. Prepozno zato, ker takrat, ob koncu izkoriščanja, ni več volje, niti tehničnih, niti finančnih sredstev za izvedbo sanacije. Tako ostane rana v okolju.
Sanacijo zavira tudi negativno razmišljanje, da se bo kop nekoč širil in je sanacija v danem trenutku nesmiselna. Poleg tega je žal še vedno premajhna vloga rudarske, okoljske in drugih inšpekcij, ki bi prisilile izvajalce k sprotni sanaciji.

Potreba po sanaciji in pomen sanacije rudarskih površin

Cilj sanacije je povrniti varnost, stabilnost in funkcionalnost ter omejiti okoljska tveganja, kot so erozija, odplakovanje onesnaževal, ogrožanje vodnih virov, hkrati pa omogočiti smiselno rabo prostora za gozdarstvo, kmetijstvo, rekreacijo, tehnično rabo in obrtne ali gradbene cone, pa tudi umeščanje obnovljivih virov energije (OVE).
Pristop k sanaciji je večslojen ms.geo-zs.si. [4]:
• tehnološki (rudarsko - gradbeni),
• ekološki (restavracija habitatov, izbira avtohtonih rastlin),
• upravni in
• finančni (lastnik - koncesionar, država, lokalna skupnost, okoljski skladi).

Pravni in upravni vidik

V Sloveniji sanacijska rudarska dela ureja Zakon o rudarstvu, ki definira sanacijska dela ter obveznosti koncesionarjev in izvajalcev pri opustitvi izkoriščanja območij ali pridobivalnih prostorov mineralnih surovin.

Povečanje uporabe recikliranih agregatov in izkopnega materiala pri gradbenih izkopih in pri rušenju stavb, kar uvrščamo med »urbano rudarjenje«, bi lahko močno ublažilo potrebo po naravnih agregatih pri velikih projektih. To je strateška usmeritev, ki jo priporočajo evropski dokumenti Evropska komisija [5], vendar ne dosegamo niti 10 % reciklaže vseh recikliranja možnih surovin. Poleg tega obstajajo strateški dokumenti in projekti, kot je analiza oziroma deklaracija degradiranih območij PisRS+1[6], ki predlagajo metodologijo popisa in vzpostavitev registra takih območij.

Težave s sanacijo

Večina izvajalcev rudarskih del in koncesionarjev za izkoriščanje mineralne surovine se srečuje s težavami pri izvajanju sanacije, ki so večinoma človeške narave - časovno odlaganje sanacije, izogibanje sanaciji zaradi stroškov in zahtevnih tehničnih postopkov, špekuliranje o širitvah kopov, pri čemer je sanacija v neki fazi nepotrebna ali celo nezaželena.

Velikokrat se zgodi, da je bilo odkopavanje tehnično nepravilno vodeno. Strmine so prevelike, ni predpisanih odmikov od sosednjih zemljišč, berme so preozke in etaže niso razpolovljene oziroma so previsoke. V takih razmerah sanacije ni mogoča ali pa je zelo otežena, zahteva celo dodatne posege v območje, da se sploh lahko izvedeta stabilnost in varnost območja.

Težave predstavlja predhodna nepredvidena opustitev odkopavanja, stečaj koncesionarja in druge oblike prenehanja izvajanja rudarskih del, pri čemer pa seveda ne prenehajo obveznosti za sanacijo, kar pa je težko izvršljivo.

Postopki sanacije

Med glavne faze sanacije sodijo, na kratko Portal GOV.SI+1[7]:

• projektantska in inšpekcijska ocena,

• kartiranje stanja in načrtovanje sanacije,

• sanacija morebitnih kontaminantov – emisije v zemljo, vodo in zrak,

• geomehansko preoblikovanje terena, kot je poravnava, zgladitev in stabilizacija pobočij ter ureditev odvodnjavanja,

• izgradnja talne plasti z jalovino, humusom in bioprodukti ter obnovitvena zasaditev,

• dolgoročno spremljanje in vzdrževanje (Aftercare Monitoring).

Sanacijski ukrepi vključujejo več zaporednih faz, ki se med seboj dopolnjujejo. Tipični ukrepi sanacije površinskih kopov so prikazani v tabeli.

Tabela 1: SANACIJSKI UKREPI

ZAVAROVANJE IN PRIPRAVA OBMOČJA

Zapora nevarnih območij, stabilizacija brežin, odstranitev nevarnih konstrukcij.

trajanje: 1–3 mesece,

stroški:

5–15 % celotne sanacije.

PREOBLIKOVANJE TERENA (GEOMORFOLOŠKA SANACIJA)

Zasipavanje ali izravnava depresij, oblikovanje stabilnih pobočij (nakloni do 25^o–30°), ureditev drenaže in odvodnjavanja.

trajanje: 3–12 mesecev,

stroški: 30–50 %.

IZBOLJŠAVA TAL IN PRIPRAVA ZA VEGETACIJO

Nanos humusa ali zemljine, dodajanje komposta ali pepela, izvedba biotehničnih ukrepov (proti eroziji).

trajanje: 1–3 mesece,

stroški: 10–20 %.

BIOLOŠKA SANACIJA (REVITALIZACIJA, REKULTIVACIJA IN RENATURACIJA)

Zasaditev travne ruše, grmovnic ali avtohtonih drevesnih vrst glede na prihodnjo rabo (gozd, pašnik, rekreacijska površina).

trajanje: 1–2 rastni sezoni,

stroški: 10–20 %.

KONČNA UREDITEV IN SPREMLJANJE (AFTERCARE)

Monitoring stabilnosti, rastlinstva in morebitnih vplivov na vode; vzdrževanje zasaditve 3–5 let.

trajanje:

3–5 let,

stroški:

5–10 %.

Časovni okvir sanacije

Tipična sanacija površinskega kopa velikosti do 1 ha traja od pol leta do enega leta, večjih območij do 5 ha pa traja od enega do treh let aktivnih rudarskih del in od treh do petih let nadzora in še vsaj deset let monitoringa.

Obnova osnovne vegetacije se vzpostavi v petih letih, popolno preraščanje pa v dvajsetih. Stroški sanacije znašajo okvirno od 2 do 8 evrov na m2, odvisno od terena, metode odkopavanja in saniranja in namena prostora po sanaciji, glede na to, ali gre za naravno obnovo, rekreacijo, gozd ali obrtno cono.

Kakšna sanacija in koliko sanacije

V rudarskih projektih je ocenjena sprotna in končna sanacija in projektiran končni videz degradiranega območja. Seveda je nemogoče spraviti degradirano območje v prvotno stanje, je pa možno z ustreznim načrtovanjem območje pripraviti za novo namensko rabo. Sanacija poteka na minimalnem nivoju nujno potrebnih posegov, tako tehnično kot vegetacijsko, s čim manjšimi stroški. Nekoliko je stanje izboljšalo vplačevanje rudarske sanacnine v EKO sklad, od koder se lahko črpajo sredstva za kakovostnejšo sanacijo in tudi sanacijo območij, ki so že opuščena, pa doslej niso bila sanirana.

Žal se vse premalo ali skoraj nič ne vključuje krajinskih arhitektov v načrtovanje ponovne rabe. Tudi OPN–ji in OPPN-ji so bolj usmerjeni v obnovo vegetacije in rekreacijo kot v kakšno drugo, bolj koristno uporabo.

Umeščanje OVE v sanirane prostore

V sanirane rudarske prostore se lahko umestijo različne dejavnosti, celo v času odkopavanja na že izkoriščenih območjih pridobivalnega prostora. Območje se lahko uporabi za OVE (obnovljive vire energije), še najmanjkrat pa nastanejo kmetijske in gozdne površine. Predvsem kamnolomi so izjemno primerni za umeščanje fotovoltaičnih sistemov, saj imajo brežine primeren naklon, dostopne ceste na bivše etaže so vzpostavljene, vegetacije ni in tako je možno sončne panele vgraditi brez posebnih težav. Žal se to premalokrat dogaja, pravilno saniranih opuščenih kopov je malo, lastniki pa tudi nimajo interesa za dodatne investicije.

Kamnolomi so primerni za obrtne cone, celo za stanovanjsko gradnjo, na nekaterih območjih pa je rob kamnoloma primeren za vetrne elektrarne. Izkoriščanje geotermalne energije v kamnolomih še ni preizkušeno, čeprav je večinoma izvedljivo, možnost pa je tudi vgradnja energetskih zbiralnikov.

Gramoznice v zadnjem času, sploh v porečju reke Drave, predstavljajo velik kmetijski potencial, saj se dno gramoznice približa zahtevanima dvema metroma nad podtalnico, kar pomeni izjemno prednost v sušnih obdobjih, predvsem za polja koruze. Starejše gramoznice so večinoma zapolnjene s podtalnico in predstavljajo sorazmerno velika jezera, namenjena vodni rekreaciji, ribolovu in glampingu.

Pri sanaciji z rudarskimi deli degradiranih območij je še veliko dela in možnosti, potrebnih sprememb v razmišljanju, nadziranju in pri ustreznem načrtovanju.

Pripravil:

doc. dr. Boris Salobir, univ. dipl. inž. rud. in geot, Eur.Ing, PROTOS INŽENIRSKI BIRO d. o. o., Velenje

Literatura in viri:

[1] Statistični podatki –SURS.

[2] Rudarska knjiga, Geološki zavod Slovenije, Ljubljana.

[3] Zakon o rudarstvu, (ZRud-1, Uradni list RS, št. 14/14, 61/17–GZ, 54/22, 63/23, 78/23–ZUNPEOVE in 81/24).

[4] ms.geo-zs.si.

[5] Evropska komisija.

[6] Portal GOV.SI+1.

[7] PisRS+1.

Nazaj

INŽ.BLOG