Projektiranje konstrukcij – Jeklena konstrukcija v lesu
ODGOVORNI, DA SE OBJEKT NE PORUŠI
Ko zaključim pogovor z inženirjem Rokom Sevškom, me pooblaščeni inženir dr. Leon Hladnik predstavi sodelavcu, pooblaščenemu inženirju, Robertu Korenjaku z več kot 15 letnimi izkušnjami. Ta se odloči, da mi predstavi svoje delo na projektu leta 2019 zgrajene telovadnice Vižmarje Brod. Moje zanimanje za to predstavitev postaja še večje, saj gre za objekt, ki ga tedensko obiskujem in tako bom lahko prvič od blizu spoznala, kako je nastajal meni poznani objekt.
Telovadnica Vižmarje Brod, zgrajena iz treh osnovnih gradbenih materialov – jekla – betona – lesa, je pri projektiranju predstavljala pooblaščenemu inženirju največji izziv v doseganju detajlnih rešitev po željah arhitekta.
Jeklo – Beton - Les.
»Izziv je bil v detajlih zaradi velikih razponov. Zaradi prostorske omejitve pri transportu smo morali glavni strešni nosilec, dolg okoli štirideset metrov, sestaviti iz dveh kosov, ki sta po želji arhitekta morala biti med seboj spojena čimbolj neopazno. Da smo dosegli želeni izgled, hkrati pa seveda ustrezno nosilnost oziroma varnost po sodobnih standardih, smo v les vtapljali in zarezovali jeklene pločevine,« z zanosom in podkrepljeno s slikovnim prikazom na ekranu računalnika pripoveduje pooblaščeni inženir Robert Korenjak. »Izgleda, kot da je vse iz lesa, v resnici pa je v njem ogromno jekla in je vijačenje tako komaj vidno. Vse, kar na spoju vidiš, so zgolj pikice, to so mozniki,« komentira kolegovo predstavitev dr. Hladnik v ozadju.
- Kako ste sploh prišli do rešitve, s katero je bil zadovoljen tudi arhitekt, ki je bil vodja projekta?
- Z izkušnjami. Izhajal sem iz enostavnih stvari.
- Te rešitve torej ni v literaturi? Tudi »stric Google« je ne pozna, če se malo pošalim?
- Detajla, ki sem ga uporabil na tem primeru, ne bi dobil nikjer v literaturi. To sicer ne pomeni, da ga na svetu ni še nihče uporabil. Seveda moram poznati koncepte, ki so bili v literaturi že uporabljeni, da pridem do take rešitve. Imeti moram torej veliko teoretičnega znanja in veliko izkušenj. Vedeti moram, recimo, kako se material obnaša v različnih pogojih, kar ti prinesejo izkušnje, da pridem do najboljših rešitev.
PI Robert Korenjak prikazuje mesto montažnega spoja strešnega nosilca.
Brez jekla pri lesu ne gre.
Računalnik vs motorka
Nato naju pogovor zapelje do sosedov. Presenečeno poslušam, da v Sloveniji uporabljamo zelo zastarelo tehnologijo v primerjavi z Avstrijci, pa tako blizu smo si. »V Avstriji, recimo, spoje obdelujejo, zarezujejo računalniško strojno krmiljeno, na milimeter natančno, v Sloveniji pa pri istem delu uporabljamo motorno žago. In take detajle, ko naj se nič ne bi videlo, delati z motorko, je grozljivka. Pri omenjenem projektu je investitor pri Avstrijcih sicer naročal detajlno razrezane elemente, ampak samo tiste, ki jih v Sloveniji niso mogli izvesti. Kar smo Slovenci lahko zarezali, smo sami naredili, saj smo za naročnika trikrat cenejši kot severni sosedje.« Vključi se še pooblaščeni inženir dr. Hladnik: »Les je zdaj popularen, a na naši UL FGG študente najmanj učijo o njem. Največji razvoj na področju lesa so naredili Avstrijci. Zato slovenski arhitekti in gradbeni inženirji pri njih iščemo rešitve. Težava pa je v tem, da je pri nas potres verjeten, pri njih pa ni. In imamo tako v Sloveniji na potresnem območju izzive v detajlih. Mi imamo namreč precej večje horizontalne obremenitve, vertikalne so podobne avstrijskim. Zato je v Sloveniji pri enakem objektu, zaradi varnosti, horizontalna nosilna konstrukcija precej bolj toga, masivna, kot v Avstriji.«
Motorka na delu.
Računi vplivov okolja
»Kaj vse moraš vedeti in predvideti, ko projektiraš konstrukcijo,« pomislim sama pri sebi.
S pooblaščenim inženirjem Korenjakom se obrneva proti ekranu, na katerem mi pokaže statični 3D model telovadnice, ki ga je uporabil za izračune vpliva okolja na objekt. Da bi lažje razumela, mi nazorno pokaže na modelu, kako je to računal in hkrati pripoveduje: »Računajmo recimo vpliv zapadlega snega na streho. Najprej moramo izvedeti, koliko snega sploh lahko zapade na tem področju po standardih, da bi lahko izračunali, kako se bo streha obnašala pod določeno težo na določeni površini. Potem gremo naprej.«
Zanima me, kako pogosto je šel kot projektant konstrukcije na gradbišče. »Pooblaščeni inženir gre v ključnih fazah na gradbišče. In takrat lahko odkrije marsikdaj tudi nedopustne napake.« V računalniku nato poišče fotografije z gradbišča, ki prikazujejo, s čim vse ni bil zadovoljen v času izvajanja projekta oziroma gradnje. »Vidite tu,« pokaže z miško na ekranu, »te pikice bi morale biti komaj vidne, a je les razklan, ker izvajalec ni pravilno vijačil.« Kakšna pa je vloga nadzornika potem, sem radovedna, če vi opozarjate na napake? »Saj – na te napake bi moral opozoriti nadzornik. Nadzornik mora presoditi, ali je izvedba skladna s projektom ali ni, ali drugače povedano – ali je narejeno tako, kot je projektant določil.«
Rekli ste, da ste kar veliko energije in časa porabili za iskanje rešitve v detajlih preden je bil arhitekt zadovoljen. Imate morda kdaj občutek, da se arhitekti nad projektanti tudi malo strokovno izživljajo?
Od jekla vidne le pikice.
Arhitekti in pooblaščeni inženirji gradbeništva
»Če bi delali brez sodelovanja z arhitekti, bi naredili podobno, a enostavno. Prepričan sem, da ne bi bilo tega sofisticiranega občutka, ki ga oni ustvarijo. Tako, da je neredko dobro, da so vztrajni pri iskanju projektantske rešitve.« Na koncu pa dr. Hladnik zaključi: »Arhitekti so odgovorni, da je objekt lep, uporaben, udoben, pooblaščeni inženirji pa za to, da tak objekt varen in zanesljiv, da ti ne pade na glavo.«
…..se nadaljuje s predstavitvijo obnove starega mostu čez Savo v Brežicah.
Mag. Jana Lutovac Lah zapisuje svoja doživetja s srečanj z našimi člani in njihovimi sodelavci. Po osnovni izobrazbi je sociologinja, več kot desetletje je delovala v novinarstvu.
Nazaj