Pozdravljeni, prijavite se. eINŽENIR

IZS.BLOG

Projektiranje konstrukcij - Podporna konstrukcija za kovinske silose

Ekipa gradbenih inženirjev: z leve Rok Sevšek, PI mag. Tomaž Habič, PI Robert Korenjak, PI dr. Leon Hladnik, Miha Blatnik.

Tokrat sem se odpravila na srečanje z inženirji, ki se ukvarjajo predvsem s konstrukcijami – jeklenimi, betonskimi, lesenimi. V timu stalno sodelujejo štirje gospodje, med njimi trije pooblaščeni inženirji, pridružuje se jim še magistrski študent  gradbeništva. Ustvarjajo na velikih projektih. Med novejšimi projekti lahko izpostavim telovadnico na Brodu, konstrukcijo za silose v Anhovem in stari most čez Savo v Brežicah. Dr. Leon Hladnik, član upravnega odbora IZS MSG, ki je sicer tudi višji predavatelj na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, mi je pomagal s spoznavanjem dela njegovih sodelavcev.

 

Rok Sevšek, gradbeni inženir – konstruktor in PI dr. Leon Hladnik.

Pri delu z jeklom je pomemben vsak milimeter

»Več kot desetletje sodelujemo s podjetjem Salonit Anhovo na področju projektiranja objektov, povezanih s tehnologijo. Zadnji projekt je bil vezan na polnjenje silosov s cementom. Naredili smo podporno konstrukcijo za kovinske silose,« začne s predstavitvijo dela Hladnik in me predstavi sodelavcu konstruktorju Roku Sevšku, gradbenemu inženirju. Na zaslonu računalnika ima odprt načrt, ki v različnih barvah lahko deluje kot zanimiva slika, a mi seveda takoj pojasni, da so različni profili obarvani različno, zato da jih lahko pri delu hitreje razlikuje.

 »Na tem projektu smo naredili most med silosoma in stopnišče za silos. Projekt je bilo treba razdelati pri vseh stikih, pločevinah, vijakih, in to na milimeter natančno,« pripoveduje Sevšek.  Na kateri točki pa gradbeni inženir sploh začne delati, sprašujem in takoj se vključi Hladnik: »Investitor sprva predstavi svoje želje. Pove, recimo, da bi želel določen material pripeljati med dvema določenima točkama in v določenem času. PI strojništva oziroma specializirani PI tehnologij mu ponudijo strojno oziroma tehnološko rešitev. S tem, na kaj in kako se bo ta strojna rešitev postavila, pa se ukvarjamo inženirji gradbeništva na osnovi tehnoloških podlog in na osnovi geodetskega posnetka stanja.« Pozorno poslušam. Da bi mi bila zadeva jasnejša, jo Hladnik pripoveduje seveda bolj slikovito. »Rešitve so lahko, denimo podporni most, podporni stolp, podesti, stopnice …«

Ura najema avtodvigala več sto evrov

Razmišljam o vlogi geodeta, in zato vprašam, če ta izmeri površino okoli silosa. »Na primeru Salonit Anhovo smo se priklapljali na silos na desetih višinskih točkah. In na teh točkah nam je geodet izmeril radij. Vse meritve smo nato prenesli v 3D model in vse razmike, dolžine prilagajali na točno stanje geodetskih izmer. Ko je naša rešitev prišla na lokacijo, jo je montažer lahko sestavil in postavil zelo hitro, saj je takoj ustrezala obstoječemu stanju in ni bilo potrebnega dodatnega prilagajanja.« Kot mlada mamica si zamišljam, da to izgleda tako, kot da se odrasli igramo z ogromnimi in majhnimi lego kockami. »Ja, tako nekako je. Ko smo prišli na lokacijo, je montažer most sestavil najprej na tleh, potem pa ga z avtodvigalom prijel in ga namestil na oba silosa,« pojasnjuje Sevšek, Hladnik pa doda, da je bila rešitev gradbenih inženirjev postavljena zelo hitro oziroma v enem dopoldnevu zato, ker so vsi v procesu, torej od tehnoloških podlog, geodetskih izmer, gradbenega projekta, dela v delavnici do montažerja, odlično opravili svojo nalogo.

»Ko avtodvigalo v zraku drži rešitev oziroma konstrukcijo, ker je ne more priklopiti, tečejo lahko ure in ure iskanja rešitev, hkrati pa tudi stotine in tisoči evrov v prazno, saj najem ene ure avtodvigala lahko stane  tudi nekaj sto evrov,« pripoveduje Hladnik. »Ko se to zgodi, se seveda na koncu išče, zakaj je prišlo do napake in na čigavi strani je odgovornost.«

Rezultat je 3D model konstrukcije

Kako pa sta si vidva razdelila delo po tem, ko ste dobili tehnološke podloge, geodetske izmere obstoječega stanja in sta bila seznanjena z željami naročnika, vprašam. »Rok je na osnovi tega pripravil približno geometrijo in žični model konstrukcije, da sem lahko nato naredil računsko analizo obremenitev in detajlov, določil dimenzije profilov.  Temu je sledilo konstruiranje in vnos v 3D model konstrukcije, kar je ponovno naredil Rok. Tako smo dobili prvi približek rešitve za naročnika. Njegovi inženirji (inženirji tehnologije, strojni inženirji, elektro inženirji) so predlog komentirali, izrazili nova pričakovanja glede na videno in tako smo potem popravljali zasnovo v skladu z dogovorom. Ob zaključku sem nato izdelal končno računsko analizo konstrukcije, njenih  profilov in detajlov. Končni rezultat je 3D model konstrukcije,« z navdušenostjo razlaga Hladnik in nadaljuje, da je ta osnova za izdelavo delavniških in montažnih risb, ki jih potrebujeta izdelovalec jeklene konstrukcije v delavnici in montažer na gradbišču.

Pomembna je vključenost vseh inženirjev že na začetku

S katerimi izzivi se vsakodnevno soočate pri delu, vprašam sogovornika. »Stanje na projektu se ves čas spreminja zaradi novih idej, tehnologij na strani naročnika. Zato velja biti potrpežljiv. Včasih, ko smo vse delali še na papirju, so nam upoštevanje sprememb, ki so se zgodile na njihovi strani, dodatno plačali. Danes, ko vse delamo na in z računalnikom, pa se zdi, kot da se lahko vsak dan spreminja (namesto naenkrat vse) projekt in nas zato ne bo nič plačal.« Hladnik dodaja: »Pri nas je zanimivo to, da gradbeni inženirji zadnji dobimo končne podloge in prvi moramo od sebe oddati rešitve. Sicer pa vsak projekt malce drugače teče. In mene najbolj frustrira to, ko imam že vse narejeno, potem pa ugotovim, da bo arhitekt pozno vključil elektro inženirja. In ravno zaradi tega mi lahko vse opravljeno delo pade v vodo oziroma se ga moram zaradi verjetnih sprememb lotiti na novo. Zato bi bilo bolj smiselno, če bi bili vsi inženirji vključeni v proces dela že od začetka naprej.«

 

Se nadaljuje … s pogovorom s PI Robertom Korenjakom, ki je projektiral telovadnico Brod iz treh materialov – jekla, lesa in betona.

 

Mag. Jana Lutovac Lah zapisuje svoja doživetja s srečanj z našimi člani in njihovimi sodelavci. Po osnovni izobrazbi je sociologinja, več kot desetletje je delovala v novinarstvu.

 

Nazaj