Odziv na blog Gradbeništvo in računalništvo – kako ju povezati
Spoštovani g. Pogačnik,
na račun naslova ste odprli temo, ki bi morala biti odprta že pred leti. Svoj komentar bom poskusil približno razdeliti na tematike, ki ste se jih dotaknili v svojem prispevku.
Projektiranje in izvedba objektov
Kot pooblaščeni inženir s področja elektrotehnike imam po ZAID med področji strokovnih nalog med drugimi navedene tudi medijske tehnologije, telekomunikacije in informacijske tehnologije. Omenjena področja so med ostalimi navedenimi v ZAID še najbližja rešitvam s področja digitalizacije. Ali to pomeni, da strokovnjaki s področja elektrotehnike dejansko lahko kompetentno pokrivamo to področje? Realno gledano je strokovno znanje inženirjev elektro stroke danes preozko za pokrivanje materije, ki jo prinaša digitalizacija. Ta znanja danes pokrivajo drugi poklici.
Inženirska stroka bi na področju digitalizacije že včeraj potrebovala pomoč ključnih domenskih strokovnjakov. Sistemi, ki danes predstavljajo stanje tehnike na področju digitalizacije, nastajajo zunaj vsakršnega vpliva pooblaščenih inženirjev po ZAID, vendar smo ravno pooblaščeni inženirji tisti, ki te sisteme projektiramo in z izjavo odgovarjamo za izpolnjevanje bistvenih zahtev objekta. Žal višja kot je stopnja digitalizacije nekega objekta, manj vpliva ima inženir na končno izpolnjevanje bistvenih zahtev. Te so v precejšnji meri odvisne od proizvajalcev opreme in integratorjev rešitev (t.j. izvajalcev). Seveda so tudi izvajalci zavezani enakim predpisom s področja graditve objektov kot projektanti, vendar si na koncu projekta skupaj delimo problem, da uporabniške dokumentacije naprav vedno slabše opisujejo delovanje naprav in operativne postopke za njihovo upravljanje. V kolikor projekt terja integracijo več različnih naprav v skupen sistem, je izdelava skupnih uporabniških navodil toliko večji izziv. Nedelovanje enega sistema se namreč v povezanem digitaliziranem svetu lahko odraža povsem drugače kot v analognem. Na tem mestu bom izpustil opis vpliva in primerjavo življenjske dobe gradnikov digitalizacije v primerjavi z življenjsko dobo objekta, saj je to tema za samostojen prispevek. Vsekakor je čas, da se bistvene zahteve prevetrijo na način, da zajamejo tudi digitalizacijo in ji poleg priznanja pomembne vloge dodelijo tudi ustrezen delež odgovornosti. Morda bi veljalo strokovnjake dotičnega področja ponovno povabiti v zbor IZS? Boljšega načina za povezovanje z njimi ne vidim.
Uporaba digitalnih orodij pri projektiranju, izvedbi in vzdrževanju objektov
Projektanti različnih strok uporabljamo različna orodja pri svojem delu. Imel sem še priložnost delati z rotringom, ko sem kot vajenec pomagal digitalizirati tlorise objektov in 25 let kasneje se iste potrebe kažejo še danes, le z malo bolj sofisticiranimi orodji. Aktivno sem vpet v projektiranje od časov, ko se je gradnike električnih inštalacij v programskih orodjih oštevilčevalo še na roke, do današnjih dni, ko so pravilno izrisano in definirano elektro omaro z gradniki roboti sposobni že sami sestaviti in delno celo ožičiti. BIM, ki se v zadnjih letih močno propagira kot prihodnje orodje za projektiranje in spremljanje objekta skozi življenjsko dobo sicer še ne podpira električnih inštalacij na nivoju kot to že več kot 10 let omogočajo namenska orodja, vendar napredek pomeni že samo razumevanje koncepta in uporaba tega sistema. Kar manjka, je plan kako naprej. BIM je orodje širokega spektra. Trenutno ga uporabljajo in promovirajo predvsem strokovnjaki, ki z njim aktivno delajo pri načrtovanju in izvedbi projekta, ni pa jasno, kako bo z uporabo BIM v času življenjske dobe objekta. Kdo bo skrbnik infrastrukture in kdo skrbnik podatkov? Ali lahko stroški licenčnin in dodatnih strokovnih kadrovskih potreb pomenijo demotivator za uporabo BIM na strani lastnikov oz. uporabnikov objektov? Osebno tu vidim visoko stopnjo tveganja, saj so moje izkušnje na tem področju pretežno negativne. Še pred cca. 10 leti, ko je bila uporaba digitalnih orodij za risanje že vseprisotna, smo v projektni biro od naročnikov prejemali slabo skenirano PID dokumentacijo, ker projektanti v nekem obdobju niso želeli predajati originalnih datotek. Taka dokumentacija se še danes nahaja v številnih podjetjih. Drug problem, dejansko še večji, je stalna skrb za dokumentacijo. Predvsem za stalno posodabljanje le-te s spremembami in nadgradnjami. Večina lastnikov objektov nima najboljšega občutka za pomembnost t.i. document managementa in temu procesu niti ne dodeli skrbnika, kaj šele da bi ga opremili z ustreznimi pripomočki. Situacijo ponekod rešujejo samoiniciativni posamezniki, sistemsko gledano pa smo daleč od optimalnega. Korak naprej je pomenila obveza posredovanja projektne dokumentacije v elektronski obliki na upravne enote (recimo v primeru novogradnje), vendar te obveze ni več v primeru sprememb. Če sem lani postavil novo hišo in zanjo pridobil uporabno dovoljenje, letos pa jo opremil s fotonapetostno elektrarno, hranilnikom in polnilnico, je to v sistemu nevidno, pa nikakor ne moremo govoriti o spremembi, ki ne vpliva na bistvene lastnosti objekta, čeprav predpisi zaenkrat še drugače tolmačijo tovrstne posege. Da zaključim, BIM, če se želi »prijeti« v sistemu, potrebuje administratorja na sistemski ravni (DRI, Ministrstvo, Agencija?). In jasna pravila uporabe.
Digitalizacija družbe
Slovenija ima na nekaterih področjih izredno visoko stopnjo tehnološke razvitosti, predvsem pa izobražen strokovni kader, ki je sposoben naslavljati najzahtevnejše izzive. Primanjkljaj je čutiti na zavedanju posledic in potreb, ki jih terja uvajanje digitalizacije v nek sistem. Pogrešam tudi več sodelovanja med strokami in obenem opažam prepogosto samovoljo odločevalcev. Zaradi skrbi za stroške je večkrat prenizko ocenjen strokovni angažma oz. je kadrovska zasedba na projektih zasnovana vitko tudi takrat, ko to predstavlja tveganje za izpolnitev projektnih ciljev tako z vidika stroškov, časa, kot vsebine. Na nekaterih področjih, kjer se je digitalizacija že pred leti začela, kar nekaj časa ni bilo premika naprej. Če se je oddaja dokumentacije že v precejšnji meri digitalizirala, bi bil počasi čas tudi za naslednji korak in avtomatiziranje nekaterih postopkov, tako kot se zdaj z večletno zamudo končno uvaja uporaba portala eGraditev. Zakaj pošiljati obrazec za pridobivanje projektnih pogojev vsem mnenjedajalcem in iskati njihove naslove, če so vsi podatki na voljo v sistemu? Upam, da kmalu sledi digitalni podpis za pooblaščene inženirje, prav tako kot upam, da bo aplikacija za pridobitve brezplačnih zakonsko predpisanih standardov na SIST uporabniku prijazna. Povsem jasno je, da obseg funkcionalnosti, ki jih digitalizacija lahko uspešno naslovi, raste celo hitreje od naše sposobnosti njenega spoznavanja, kaj šele implementacije v sistem in uvajanja v uporabo. Lahko pa za začetek izpostavimo najbolj boleče analogne postopke in začnemo tam. In predvsem, moramo se začeti pogovarjati široko, tudi izven področij delovanja IZS. Kot je bilo na posvetu »Kaj je dober projekt« večkrat izpostavljeno, je eden ključnih predpogojev za dober projekt – komunikacija. Stalna in na vse strani. Digitalizacija naj predstavlja zgolj pripomoček, da bo ostalo več časa za vsebino in pogovor.
Odziv pripravil: Matija Narobe, dipl. inž. el.
Nazaj