Odmev na najboj brani blog te jeseni: Kdo sploh še potrebuje projektante?
Začel bom z znanim Kennedyevim stavkom ob inauguraciji: »Ne sprašujte, kaj naj država naredi za vas, ampak kaj lahko vi naredite za državo!« Klicati na pomoč državo – še posebej našo – ni prava pot, saj smo država tudi mi sami! Nekoč so bili tudi ekonomisti inženirji ekonomije, potem pa smo pred nedavnim dobili ZAID, ko tudi arhitekti niso več inženirji arhitekture. Razlog za tak trapast zakon leži tudi v delitvi nekdanje IZS v IZS in ZAPS. Tako vse stroke padajo na finto oblasti Divide et impera in si same kopljejo grob! Združene stroke bi bile mnogo močnejši sogovornik do oblastnih struktur – tako pa? In kako bi kdo potem resno jemal pozive k reševanju pravega dobrega projektanta? Saj smo sami v mnogočem pripomogli, da je danes takšno stanje! Država nam ne bo pomagala – pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal! Torej!?
Tudi vodstveni kadri v naših projektantskih podjetjih nosijo precejšen del odgovornosti, da se g. Lesničar sprašuje: »Kdo sploh potrebuje projektante?« Ko je morje mirno, je lahko biti kapitan, ko pa nastopijo notranje in/ali zunanje težave, takrat se spozna realna vrednost kapitana. Ali so ti vodstveni kadri v teh naših 35 letih odigrali pravo vlogo? So lobirali za pravo zakonodajo? Le zakaj niso več sil vložili v samo modificiranje kar dobrega jugoslovanskega Zakona o graditvi objektov in smo dobivali in še dobivamo vedno nove tovrstno slabše zakone? Vrednost projektanta pa pada! Seveda imajo pri tem precejšnjo odgovornost tudi vodstveni kadri obeh zbornic!
In kaj sta obe zbornici naredili za prosvetljevanje investitorjev, da bi le-ti spoznali pravo vrednost pravega dobrega projektanta? Bore malo ali nič – kar poglejte razpisana izobraževanja! Na dolgo in široko nas izobražujejo pravniki/ce, da bi ja bilo vse pravno korektno pri javnem naročanju! A ko gre v projektih kaj narobe, kdo rešuje tehniške zagate? In pravniki/ce služijo mastne denarce!
Bil sem član izpitne komisije za strokovne izpite elektro stroke od ustanovitve IZS pa do 2025 in sem vsem kandidatom polagal na dušo, naj ocenjujejo ponudbe po dejanski vrednosti in ne le po finančni plati. Če gledamo samo finančno plat in so pridobljene ponudbe v redu, potem lahko opravita izbor že snažilka in vratar – ne potrebujemo nobenega projektanta! Seveda pa je celovito vrednotenje precej težavno in zahteva velik napor – včasih je potrebno VELIKO prepričevanje investitorja, da ni tako bogat, da bi kupoval poceni!
In kako se rešuje prehod obratovanja nečesa starega v novo – kar bi moral pravi dobri projektant obdelati/predvideti že v idejnih rešitvah? Pojdite si pogledat večletni prehod obratovanja na ljubljansko železniško postajo – še posebej mlajše generacije naj vzamejo s sabo kaj malih otrok, da bodo videli/čutili, kako ni za skoraj nič poskrbljeno (WC, zavetje, blagajne, info panoji, prenos otroških vozičkov (da o invalidih niti ne pišem!), oddaljenosti za prestopanje, topli napitki, sendviči, garderobe, splošne informacije, pa še kaj). Pustimo ob strani zamude, malo mednarodnih vlakov, neusklajene vozne rede, težko ropotanje tovornih vlakov skozi potniško postajo in tako naprej.
Butalski investitor bo pač butalsko deloval in bo za pravo pot raje spraševal znano Šprinco Maroglo, kot pa pravega dobrega projektanta. In tak pravi dobri projektant bi lahko investitorju tudi svetoval, kako fazno izpeljati projekt, kako poskrbeti za ločene dobave in/ali izvajalce ter kako izbrati prave dobavitelje/izvajalce, da se doseže optimum. Ali obe zbornici v tej smeri koga izobražujeta? Kako izobražujeta nove pooblaščence/ke – ali sploh kaj zvedo o teh temah pri pripravah za strokovne izpite?
Pripravil:
Joško Rosina, univ.dipl.inž.el.