Kulturnozgodovinski pomen mejnikov na Slovenskem
Izsek iz doktorske disertacije Petra Goloba z naslovom 'Sodelovanje lastnikov zemljišč kot dejavnik uspešnosti urejanja mej po podatkih zemljiškega katastra'
Pripovedke so del narodovega izročila in pogosto vsebujejo pravni pouk in predstavljajo najpogostejšo obliko pravnega spomina nekega naroda (Žontar, 1940a). V njih se zrcali vera naroda v pravico in z idealistično noto ponazarjajo konkretna dejstva in dogodke, tudi meje in mejnike, ki danes predstavljajo sestavni del geodetske inženirske stroke.
Slovensko agrarno prebivalstvo je bilo od nekdaj tesno povezan z zemljo, na kateri in od katere je živelo, kar je še posebej očitno z vidika deleža slovenskega kmečkega prebivalstva, ki je konec 16. stoletja znašal 94 %, dobrih 300 let kasneje, leta 1910, 67 %, po drugi svetovni vojni pa še vedno visokih 60 %; ta delež naj bi bil enak deležu prebivalstva, za katerega je bilo kmetijstvo izključna ali primarna dejavnost (Lazarević, 2017). S pravnozgodovinskega vidika je morala imeti vsaka zemljiška posest določene meje, kar je veljalo tudi za upravna oziroma sodna območja graščin, trgov, mest, zemljiških gospostev in vseh vrst okrajev (Žontar, 1940a). Mejna znamenja s tem, ko označujejo potek mejne črte pri zemljiških posestih, definirajo posledično tudi pripadnost zemljišča določeni osebi (Žontar, 1940b). Obstoj slovenskega kmeta je bil vedno posebno vezan na zemljo, zato se – zgodovinsko gledano – prestavitev mejnika lahko primerja s požigom kmetovega poslopja, kar sta dve najbolj katastrofalni stvari za njegovo eksistenco (Vilfan, 1943). Zaradi te ekonomske odvisnosti od zemlje so praksa in običaji označevanja mej z mejnimi znamenji na Slovenskem prastari.
Mejniki so bili tako v starih, kot so tudi v sodobnih pravnih sistemih potrebni za označevanje mej v naravi, in to ne glede na obstoj institucionalnega sistema evidentiranja zemljišč oziroma zemljiških parcel in mej. Mejniki so bili »edino sredstvo za dokumentiranje meje nujni v časih, ko možnosti za natančen zaris meja ni bilo, ne glede na to, ali je šlo za meje med parcelami zasebnih lastnikov in sosesk ali večjih ozemelj tja do državnih« (Vilfan, 1996: str. 133). Na Slovenskem so mejnikom rekli tudi terman, konfin, hatar; ti izrazi za mejnike so še vedno zelo živi med starejšimi lastniki zemljišč na podeželju. Najpogosteje so mejnike na slovenskih tleh predstavljala drevesa in znaki na drevesih (npr. barvne črte, zaseke), žive meje, mejni kamni in druge zemljemerske označbe (npr. barvni križ na kamnu, črke ali grbi v mejnih kamnih, označene skale), pa tudi koli, jarki, umetne ograje, kupi kamnov, kupi ali nasipi zemlje, jame, celo hišne številke, zasekane v lesu. Večja zemljišča so razmejevali po vodnih strugah ali po grebenih vzpetin.
»Mejna znamenja so označevala obseg pravic do zemlje, ki je skozi stoletja veljala za temeljni vir preživljanja, zato je v zvezi z njimi vrsta običajev in verovanj« (Vilfan, 1996). Tako so imeli navado, da so na dno jame, ki so jo izkopali pri postavljanju mejnikov, nasuli obstojne stvari (npr. črepinje, drobiž, apno, pepel), katerim so rekli znamenja ali priče, dokazi (Vilfan, 1996, 1944; Žontar, 1940b). Če je prišlo do prestavitve mejnika in mejnega spora, so prekopali mesto, kjer naj bi mejnik stal prej, in tako dokazali oziroma ovrgli trditve. Takšen način označevanja mejnikov je bil poznan tudi na Švedskem, v Nemčiji, v Furlaniji, celo v Bolgariji. Poleg materialnih dokazov je bil pri postavljanju in obnavljanju mejnih znamenjih pomemben trajen spomin, ki je šel iz roda v rod. Zato so imeli marsikje navado, da so pri postavljanju mejnikov starši vzeli s sabo otroke in jih postavili v izkopano jamo, v kateri so jih »zlasali«, da bi si najmlajši člani družine tako za vedno »zapomnili« kraj, kjer je bil postavljen mejnik (Vilfan, 1996, 1944; Žontar, 1940b). Na Štajerskem so dečke, ko so jih postavili na mejnik, po bavarskem vzoru vlekli za ušesa ali jih z roko udarili po ušesih, z namenom, da si bo kot gospodarjev naslednik »za vse žive dni zapomnil, kje mejnik stoji« (Pajek, 1884). Na to fizično »utrjevanje spomina« je treba gledati z vidika fevdalnega časa in popolne odvisnosti podložnikov od zemlje, kar potrjuje tudi rek »kar dobiš po oči, varuj podnevi in ponoči!«, ki odstira pomembnost vsake pedi zemlje in posledično njenih mej za posamezno družino (Žontar, 1940a). Lasanje pri postavljanju mejnikov je bilo tako zelo razširjeno početje, da so ponekod celo za opisovanje drugih (npr. družinskih, vaških) fizičnih obračunov dejali, da so se »kečkali (lasali), kot bi mejo stavili« (Vilfan, 1996). Ta običaj, ki je proti koncu 19. stoletja bledel, je z besedami »mladen'če vuhajo, ko stavijo mejo« v leposlovju ovekovečil tudi Valentin Vodnik (Vodnik in Blaznik, 1840).
Premikanje mejnikov je v zgodovini vedno veljalo za hud prekršek ali celo zločin, ki so ga strogo kaznovali (Žontar, 1940a). Po kazenskem zakoniku Karla V. iz leta 1532 (Constitutio Criminalis Carolina), ki je od sredine 16. stoletja veljal tudi na Slovenskem, se je skrivna premaknitev ali odstranitev mejnikov kaznovala s telesno kaznijo, če pa je šlo za oškodovanje meje provinc, se je lahko izrekla celo smrtna kazen (Dolenc, 1935). Za slovenskega kmeta je po eni strani premik mejnika pomenil zmanjšanje obsega zemlje, ki je bila vir preživetja, po drugi strani pa je premik pomenil povečanje obsega sosednje posesti in s tem večjo »moč« mejaša.
Položaj mejnikov je bil v zgodovini seveda vedno podvržen človeškim in tudi naravnim vplivom, pred katerimi se je bilo običajno težko ali nemogoče zavarovati, zato so družbe premikanju ali odstranjevanju mejnikov pripisovale posledice, ki so presegale institucionalne oblasti in naravne zakonitosti, s čimer so želele slehernega posameznika odvrniti od tega početja (Vilfan, 1996). Tako lahko že v krščanski verski knjigi Devteronomij, ki je del Svetega pisma in je bila napisana 7. ali 6. stoletja pred našim štetjem, zasledimo zapis, ki se nanaša na prestavljanje mejnikov, in pravi: »Preklet, kdor prestavi mejnik svojega bližnjega!« (SSP, 2001: 5 Mz 27,17). Ker so bili Slovenci v 8. in 9. stoletju pokristjanjeni, so podedovali tudi tovrstne svetopisemske zapovedi, ki sicer izhajajo iz judovske tradicije, kar je pripomoglo, da je premikanje mejnikov med pobožnimi slovenskimi kmeti veljalo za »velik greh« (Cilenšek, 1887). V bajkah in pripovedkah, ki so kot del ljudskega izročila oblikovale tvarno in duhovno kulturo Slovencev kot starodavnega naroda, se je prepoved premikanja mejnikov poosebila in navzela obliko mitičnih bitij, imenovanih »svečniki«, ki so jim v Prekmurju rekli »džilerji« ali »merarji« (tudi »meraši«, »inženjerji«), na Koroškem tudi »škopneki« (Kelemina, 1930; Pajek, 1884). Ta mitična bitja so v Prekmurju predstavljala duhove s človeško dušo zemljemercev, ki ponoči s svojim (ožarjenim) merilnim orodjem begajo po njivah in merijo zemljo, ki so jo v svojem življenju krivično razmerili. Na Koroškem so navzočnost svečnikov povezovali s šviganjem isker od mejnikov, kar je spremljalo človeško stokanje. Na vzhodnem Štajerskem so z izrazom svečniki opisovali »blodeče luči« (nem. »lichtmandl«), s čimer so mislili na duše umrlih s človeško postavo, in sicer tistih, ki so v življenju prestavljali mejnike. V slovenskem ljudskem izročilu se torej pojavlja motiv svečnika ali svečnjaka, ki ponazarja svetlobni sij ali nesnovno človeško postavo moža, ki je prestavil mejnik, kar ga z neprijetnimi posledicami zaznamuje še po smrti. Ta motiv umrlega, ki mora brez prestanka nositi mejni kamen ali brento zemlje in je znan tudi pri drugih evropskih narodih, je v slovenskem leposlovju najbolj nazorno dokumentiral Anton Aškerc v baladi Mejnik (Aškerc, 1890). V njej se ponuja tudi rešitev brezkrajnih tegob, ki jih po ljudskem verovanju povzroča premaknjeni mejnik, in sicer se storilcu na vprašanja, kam naj dene svoje breme, svetuje: »Kjer si vzel!« (Vilfan, 1943). V slovenskem zgodovinopisju se motiv umrlega, ki trpi zaradi premikanja mejnikov za časa svojega zemeljskega življenja, povezuje ne le z osebno nepoštenostjo in s povzročanjem krivic sosedu, temveč celo z nespoštovanjem zemljiške gosposke, ki je vsakemu kmetu odkazala njegovo zemljo, česar bi se moral slednji z zadovoljstvom držati (Cilenšek, 1887).
Zaradi pomembnosti zemlje so imeli posestniki vsako leto navado obhoditi mejo svojih zemljišč (Dolenc, 1935). Pri manjših posestvih so to dejanje opravili z obhojo, pri večji z objezdenjem, čemur so rekli tudi objezde ali ujezdi. Posebno slovesne so bile objezde mej v trgih in mestih (Žontar, 1940b). To so bili periodični obhodi mej zemljišč, ki so jih imele v posesti trgi in mesta, z namenom, da bi preverili, ali so mejne oznake še vedno na istem mestu in ali se jih mejaši tudi držijo. Tudi pri teh pomembnih opravilih, ki so imela značaj skupinskega uradnega dejanja, so možje, ki so sestavljali komisijo meščanov za obhod meje, pogosto s sabo vzeli dečke, ki so jih na posameznih mejnikih dejansko udarili, da bi si dečki tako zapomnili položaj mejnikov in potek meje. Poznani so tudi primeri, ko so dečkom podarili denar in jih bogato pogostili, da bi se na tak način položaj in pomembnost mej, ki so jih obhodili, mlajšim rodovom še močneje vtisnila v spomin (Vilfan, 1996). Mesta in trgi so za te preglede in obnove mej ter spremljajoče pogostitve nasploh porabila veliko denarja, kar je verjetno povezano s tem, da polsvobodna obmestna in meščanska posest predstavljala velik privilegij, zaradi česar je bila tudi natančno zamejičena in izmerjena ter popisana (Korošec, 1978).
Pred nastankom katastrskih načrtov in zemljiških knjig je bilo naravno, da se je pravno opravilo določitve predmeta prodaje izvršilo na kraju samem, in sicer z obhodom meje zemljišča (Vilfan, 1961). V izogib mejnim sporom so k temu opravilu pritegnili čim širšo javnost, saj so se že v času karantanskih Slovencev držali postopka, da k »omejičenju«, to je določitvi mej posestev, pozovejo posebne priče, ki so jih razlikovali glede na to, ali so v pravnem poslu sodelovale kot priče »potegnjene za ušesa« po bavarskem pravnem običaju ali so prišle na lice mesta kot priče po slovenskem plemenskem pravu (Dolenc, 1935). V zvezi s pričami in mejnimi spori je znan motiv krive prisege, ki se pojavlja v številnih slovenskih pripovedih, ki vsebujejo zapis, da si je upravičenec v čevelj nasul nekaj zemlje s svojega zemljišča, se postavil na sporni del in prisegel, da stoji na lastni zemlji (Vilfan, 1996). Pri postavitvi mejnikov ob skupnih posestvih je vedno sodeloval komun oziroma predstavnik vaške skupnosti (Vilfan, 1996), za nadziranje in vzdrževanje mej dominikalnih ali srenjskih gozdov in gmajn zemljiškega gospostva pa je bil zadolžen gozdar ali logar, ki je bil v službi zemljiškega gospoda (Korošec, 1993). Kadar so morali opraviti zamejičenje in obnavljanje stalnih mejnikov, so to po navadi opravljali komisijsko z več pričami. Najpomembnejše so bile meje gozdnih posesti ob meji s sosednjimi gospostvi, zato so le-te načeloma ugotavljali sporazumno in jih obojestransko potrjevali ter v naravi zaznamovali.
Razlogi za vključitev lastnikov oziroma posestnikov zemljišč pri določanju in obnavljanju mej so bili v zgodovini Slovencev tudi sociološke narave, saj so bili dobri medsosedski odnosi in urejene meje ne le v zasebnem, ampak tudi v mnogo širšem, družbenem interesu (Mrak, 2017). Jasno in natančno določene ter označene meje so bile temelj dobrih sosedskih odnosov in odnosov med vasmi, saj so mejni spori na uporabnih površinah, zlasti pašnikih, lahko vodili celo do lokalnih spopadov (Vilfan, 1961). Za kranjske kmete je bilo splošno znano, da so že v osnovi »itak močno nagnjeni k tožarjenju«, tako da so deželni stanovi ob koncu 18. stoletja celo navajali, da bodo podložniki zaradi razbohotenega tožarjenja postali plačilno nesposobni (Žontar, 1998). Da so meje sociološki fenomen, ki je Slovence od nekdaj združeval in razdvajal, je potrdil tudi Slomškov rek: »Bodi dober s sosedom, vendar plota ne podri nikoli« (Mlakar, 1996). Kot zgodovinsko neizpodbiten dokaz, kako pomembno vlogo so v slovenski družbi pri določanju mej imeli nosilci interesov na zemljiščih, nam služi katastrsko gradivo, ki je tako izčrpno, da bi bilo možno na njegovi podlagi celo podati strukturo družbe v 18. in 19. stoletju (Vilfan, 1961). Katastrsko gradivo je celo najbolj uporabljeno arhivsko gradivo na Slovenskem in je še vedno tako rekoč neizčrpen vir podatkov za preučevanje na raznolikih, čedalje bolj družboslovnih znanstvenih področjih (Ribnikar, 1982).
Pripravil:
mag. dr. Peter Golob, univ. dipl. inž. geod
Viri in literatura:
Aškerc, A., 1890. Balade in romance. Kleinmayr & Bamberg, Ljubljana.
Babnik, J., 1883. Sledovi slovenskega prava. V: Levec, F. (Ur.), Letopis Matice Slovenske za leto 1882 in 1883. Matica Slovenska, Ljubljana, str. 64–95.
Cilenšek, M., 1887. Kaj pripovedujejo ob Ložnici. Ljubljanski zvon: mesečna revija za leposlovje, književnost in kritiko 7.
Dolenc, M., 1935. Pravna zgodovina za slovensko ozemlje : sostavni očrt. Akademska založba, Ljubljana.
Goršič, F., 1961. O problemu starosti slovenskih priredb gorskih členov. Slovenski etnograf 14, 67–90.
Kelemina, J., 1930. Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Družba sv. Mohorja, Celje, Slovenija.
Korošec, B., 1978. Naš prostor v času in projekciji : oris razvoja zemljemerstva, kartografije in prostorskega urejanja na osrednjem Slovenskem. Geodetski zavod SR Slovenije.
Korošec, B., 1993. Gozdovi Slovenije skozi čas. Kmečki glas, Ljubljana.
Lazarević, Ž., 2017. Migracije in ekonomske interakcije (do prve svetovne vojne). V: Žitnik Serafin, J., Kalc, A. (Ur.), Raziskovanje slovenskega izseljenstva: vidiki, pristopi, vsebine. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, str. 49–65.
Mlakar, G., 1996. Meje, posestne in državne. EPSI, Nazarje.
Mrak, A., 2017. Urejanje meje med zemljišči. Magistrsko diplomsko delo. 92 f, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta (samozaložba A. Mrak).
Pajek, J., 1884. Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev. Matica slovenska, Ljubljana.
Ribnikar, P., 1982. Zemljiški kataster kot vir za zgodovino. Zgodovinski casopis 36, 321–337.
SSP, 2001. , Sveto pismo Stare in Nove zaveze: slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov: študijska izdaja. Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana.
Vilfan, S., 1943. Pravni motivi v slovenskih narodnih pripovedkah in pripovednih pesmih. V: Etnolog 16. Etnografski muzej, Ljubljana, str. 3–29.
Vilfan, S., 1944. Očrt slovenskega pravnega narodopisja. V: Narodopisje Slovencev 1. Klas, Ljubljana, str. 217–262.
Vilfan, S., 1952. Od vinskega hrama do bajte : (prispevki k zgodovini bajtarstva in gostaštva v dolenjskih vinogradih). Slovenski etnograf 5, 107–142.
Vilfan, S., 1961. Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Slovenska matica, Ljubljana.
Vilfan, S., 1980. Soseske in druge podeželjske skupnosti. V: Blaznik, P., Grafenauer, B., Vilfan, S. (Ur.), Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, II. zvezek, Družbena razmerja in gibanja. Državna založba Slovenije, Ljubljana, str. 9–74.
Vilfan, S., 1996. Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Cankarjeva založba, Ljubljana.
Vodnik, V., Blaznik, J., 1840. Premagova veseljica 1814. V: Pésme Valentina Vodnika. J. Blaznik, Ljubljana, str. 131.
Žontar, J., 1940a. Slovenske pravne starine. Mladika 21, 136–138.
Žontar, J., 1940b. Sodne lipe in mejna znamenja. Mladika 21, 175–177.
Žontar, J., 1998. Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana.