▲
Pozdravljeni, prijavite se. eINŽENIR

INŽ.BLOG

Kje pa imate tisti veliki vrtalni stroj? Mit o TBM strojih in realnost slovenske predorogradnje

Med tistimi, ki ne poznajo specifike gradnje podzemnih objektov, se ob omembi gradnje predora skoraj vedno pojavi klasično vprašanje: »Ali vi predore vrtate s tistim ogromnim okroglim strojem?«
V laični javnosti namreč vlada predstava, da je gradnja predorov linearen, povsem mehaniziran proces, podoben vrtanju luknje v steno z domačo »bormašino«. Predstava je preprosta – pride stroj, izvrta luknjo skozi goro oz. hribino in predor je narejen.
Resnica slovenske predorske prakse pa je svetlobna leta daleč od te mehanizirane iluzije. V Sloveniji se pogovorno »velikih« predorov ne »vrta«; predore kopljemo, miniramo, podpiramo in gradimo v izjemno kompleksnih, tveganih in spreminjajočih se pogojih. 

Ob začetku vsakega večjega infrastrukturnega projekta se v javnosti in delu stroke neizogibno pojavi vprašanje: Zakaj teh predorov ne gradimo s stroji TBM, ampak se še vedno zanašamo na klasične metode po novi avstrijski metodi?
Odgovor na to dilemo ne tiči v tehnološki zaostalosti slovenskega gradbeništva ali pomanjkanju inženirskega poguma, temveč globoko v teoriji mehanike hribin, ekstremni heterogenosti slovenskega geološkega prostora, intenzivnosti potrebnih predhodnih raziskav in strogi ekonomski matematiki. Za projektante in investitorje je izbira metode izkopa primarna strateška odločitev, ki neposredno diktira obvladovanje tveganj na projektu.

1- Kratka predorska abeceda (da ne bo pomote pri dvigu gotovine)
Preden se zakopljemo v skale, moramo razčistiti tri ključne kratice, ki laike pogosto zmedejo. In ne, ena od njih vam ne bo izdala denarja.
•    TBM (Tunnel Boring Machine): Stroj za vrtanje celotnega profila predora. Predstavljajte si 150 metrov dolgo potujočo tovarno z vrtečo rezalno glavo na čelu. Stroj se upre v stene, vrta naprej, material meče nazaj, sam pa sproti zlaga pred izdelane betonske segmente v popoln krog. Kot Lego kocke za odrasle, le da tehtajo nekaj ton.

Slika 1: Shematski prikaz delovanja sodobnega TBM stroja. Oranžna rezalna glava na čelu melje hribino, medtem ko hidravlični sistem v ozadju potiska stroj naprej in hkrati montira končne armiranobetonske segmente (lining) v popoln krog.

•    NATM (Nova avstrijska metoda gradnje predorov): Danes svetovno uveljavljena klasika in absolutna kraljica slovenskih predorov. Poudarek je na besedi metoda, saj ne gre za en stroj. Predor se koplje ciklično – s predorskimi bagri, hidravličnimi kladivi ali z dobrim »starim« razstrelivom. Glavna filozofija NATM-a je, da hribini okoli predora pomagamo, da nosi samo sebe s pomočjo brizganega betona, sider in armaturnih mrež. Slednjemu vedno sledi vprašanje: »Kakšna pa je potem stara avstrijska predorska metoda? ATM (Avstrijska metoda gradnje predorov) tukaj ne pomeni bančni avtomat (Automated Teller Machine), čeprav gradnja predorov včasih res prazni investitorjev proračun hitreje kot kateri koli obisk bankomata. ATM je zgodovinska prednica iz 19. stoletja, ki je temeljila na tesarskem podpiranju z lesenimi tramovi in zidanju obokov iz kamna ali opeke. Danes je to inženirska zgodovina, denarja pa tam še vedno ne morete dvigniti.

Slika 2: Ciklični proces izkopa po Novi avstrijski metodi (NATM). Krog prikazuje faze od strojnega vrtanja in miniranja do zračenja, odvoza materiala, podpiranja z brizganim betonom ter ključnih geodetskih meritev konvergenc pred naslednjim korakom.

2- Zgodovinski preskok: Prehod z metode ATM na metodo NATM
Prehod od stare (ATM) k novi metodi (NATM) je pomenil enega največjih prelomov v zgodovini gradbeništva. Izraz »klasični izkop« laike namreč pogosto zavede v prepričanje, da gre za zastarele postopke. Avstrijska metoda gradnje predorov (ATM), ki se je razvila v 19. stoletju med širitvijo železnic, je temeljila na principu toge podpore in nepopustljivega boja proti hribini. Teoretična predpostavka tistega časa je bila, da je gora nad predorom zgolj pasivni pritisk – nevarna, mrtva teža, ki jo je treba z masivnimi konstrukcijami brezpogojno zadržati. Izkopani prostor so podprli z gostim, kompleksnim »zagozdami« lesenih tramov, pod njihovo zaščito na roke zgradili masivno oblogo iz kamna ali opeke, les pa nato odstranili. Ker les in zidovje nista dopuščala nikakršnih deformacij, so se pritiski hribine eksponentno stopnjevali. Oboki so pokali, prihajalo je do nenadnih katastrofalnih porušitev, gradnja pa je bila izjemno nevarna, počasna in draga.

Slika 3: Lomljenje lesenih tramov pod masivnim pritiskom hribine pri uporabi stare metode ATM.

Nova avstrijska metoda (NATM), ki so jo v sredini 20. stoletja razvili očetje sodobne predorogradnje (Rabcewicz, Müller in Pacher), je prinesla tehnologijo brizganega betona (shotcrete) in hribinskih sider. Namesto gradnje masivne obloge, ki zadržuje goro, tanek, popustljiv obroč brizganega betona omogoči hribini kontrolirano, mikroskopsko deformacijo. Preko rednih geodetskih meritev konvergenc se spremljajo ti premiki; hribina se malenkost nadzorovano premakne, napetosti v njej se prerazporedijo in hribina začne skozi tako imenovani hribinski obok nositi samo sebe! Pritiski na sam predorski obok s tem drastično padejo.
Ključna prednost NATM je njena popolna geometrijska in tehnološka fleksibilnost. Če se na čelu izkopa naleti na slabšo hribino, se lahko takoj skrajša korak izkopa (npr. z dveh metrov na pol metra), spremeni tip podpiranja, ali dodajo podporni ukrepi, ne da bi s tem ustavili celoten tehnološki proces za več tednov.

3-Realnost slovenske geologije: Tektonski kaos in gnetljive skale
Glavni razlog, zakaj slovenski strokovnjaki pri velikih predorskih profilih ostajajo zvesti klasičnemu izkopu, je izjemno zahtevna in raznolika geologija našega ozemlja. Slovenija leži na stičišču treh velikih tektonskih enot: Alp, Dinaridov in Panonskega bazena. To stičišče ustvarja izjemno dinamično, prelomljeno in nepredvidljivo strukturo tal – pravi geološki »golaž«, TBM pa je izjemno izbirčen jedec.
TBM je vrhunski dosežek, a je hkrati popolnoma neprilagodljiv, saj mora biti projektiran za vnaprej znano, razmeroma homogeno geološko okolje. Stroj, ki je optimiziran za trdo skalo, bo odpovedal v mehki, gnetljivi glini in obratno. Pri nas pa se soočamo z naslednjimi realnimi izzivi:
•    Tektonski prelomi in gnetljive hribine (Squeezing rock): Pri gradnji predorov skozi slovensko hribino se plasti apnenca nenehno izmenjujejo s flišnimi nanosi, laporji, skrilavci in tektonskimi conami, kjer je kamnina popolnoma zdrobljena in pregnetena. V globokih predorih pod velikim nadkritjem (deli predora Karavanke ali odseki na Drugem tiru) pritiski hribine pogosto presežejo trdnost kamnine. Hribina začne dobesedno »lezti« v predorski prostor. Pri klasični NATM metodi ta pritisk kontroliramo z vgradnjo popustljivih jeklenih lokov in sider z visoko deformabilnostjo, kar hribini omogoči umiritev. Togo ohišje TBM stroja pa bi takšni pritiski preprosto stisnili. Če sila trenja hribine na jekleni ščit preseže potisno silo stroja, se TBM nepopravljivo zagozdi.
•    Kraške jame: Dinarski kras, skozi katerega poteka velik del slovenske infrastrukturne trase, je prepreden z jamami, kavernami in podzemnimi vodotoki. Pri NATM metodi je gradbišče »živa stvar«. Ko izvajalec po miniranju odpre čelo in opazi kraško jamo, se izkop takoj ustavi. Izvede se inženirska sanacija – kaverna se premosti s posebnimi armiranobetonskimi mostnimi konstrukcijami ali pa se nadzorovano zasuje, predor pa se varno spelje naprej. Če bi v takšno nepredvideno kraško jamo vstopil več stotonski TBM stroj, bi njegova rezalna glava »stopila v prazno«. Izguba ravnotežja, nenadno posedanje in izguba pritiska na čelu bi privedli do katastrofalne odpovedi, ki bi uničila več desetmilijonsko opremo, njeno reševanje iz kraškega brezna pa bi bilo tehnično skoraj nemogoče.
•    Hidrogeološki pritiski in vdori vode: Zaradi razpokanosti hribine so prelomi v Sloveniji pogosto zbiralniki podzemne vode pod visokim pritiskom. Pri klasični metodi pred čelom izkopa redno izvajamo pilotne vrtine (predvrtavanje), s katerimi vnaprej preverimo prisotnost vode in izvedemo drenažo ali injektiranje cementnih mešanic. TBM stroji, opremljeni za pritisk podzemne vode (npr. EPB ali Slurry ščiti), sicer to zmorejo, vendar postanejo izjemno težki, počasni in neučinkoviti, ko morajo preiti nazaj v suho, trdo kamnino.
•    Geometrija naših predorov: Slovenski cestni in železniški predori niso le dolge, ravne cevi. Potrebujemo SOS niše, odstavne niše in prečne rove, ki povezujejo obe cevi. TBM pa zna delati samo eno stvar: vrtati strogo okrogel profil ene in iste dimenzije. Vsaka razširitev bi pomenila, da moramo tisti lepi, strojno narejeni beton spet ročno rušiti in širiti z bagri, kar popolnoma izniči smisel dragega stroja.

Slika 4: Geološka razgibanost Slovenije – nenehno menjavanje kamninskih sestavov, ki onemogoča dolgoročno homogeno napredovanje TBM strojev.

4. Intenzivnost geoloških preiskav: Slepa pega TBM projektiranja
Izbira tehnologije izkopa neposredno narekuje obseg, gostoto in finančni vložek v predhodne geološko-geomehanske raziskave. Med gradbenimi strokovnjaki velja jasno pravilo: zahtevnost, natančnost in gostota raziskav pri uporabi TBM stroja rastejo eksponentno v primerjavi s klasično NATM metodo.
Pri NATM metodi se projektanti zavedajo, da so predhodne raziskave le statistični vzorec, saj se morebitna odstopanja v hribini rešujejo sproti pri izkopu predora. Pri TBM stroju pa takšen pristop pomeni igranje ruske rulete z investicijo. Ker je TBM stroj tehnološko tog, zahteva natančne podatke o hribini na dobesedno vsakem metru napredovanja, da sploh lahko pravilno izberemo in kalibriramo rezalno glavo, navor in pritisk v komori.
•  Nekaj vrtin ne pomeni ničesar: V zahtevni in prelomljeni geologiji razdalje med vrtinami za varno načrtovanje TBM ne bi smele presegati nekaj sto metrov vzdolž celotne osi predora. Nekaj razpršenih vrtin na nekaj kilometrov dolgem predoru za TBM ne pomeni ničesar.
• Nedostopnost terena: V slovenskem alpskem in dinarskem svetu predori pogosto potekajo pod visokimi gorskimi grebeni z ogromnim nadkritjem (primer predora Karavanke). Izvedba več sto metrov globokih raziskovalnih vrtin na neprehodnih, strmih gorskih terenih ali zaščitenih naravnih območjih je logistično skoraj nemogoča in finančno uničujoča še pred začetkom same gradnje.
• Slepa pega geofizike: Poleg vrtin je nujno izvesti obsežne seizmične in geoelektrične profile s površja. V slovenskem kraškem terenu pa geofizika zaradi prisotnosti skritih, praznih kavern pogosto daje popačene ali nejasne rezultate, kar povečuje tveganje »slepe pege«.
Največji sovražnik TBM stroja je nenaden, nepredviden prehod iz ene geološke formacije v drugo – na primer iz trdega apnenca v popolnoma preperel, mehak lapor z visokim pritiskom vode. Če stroj vanj vstopi z napačnimi nastavitvami rezalne glave, pride do katastrofalnega vdora materiala, posedanja površja ali popolne zagozditve TBM. Ker TBM ne vidi skozi hribino, vsaka pomanjkljivost v geološkem poročilu predstavlja preveliko tveganje za slovenski prostor.

5- Ekonomska matematika: Dolžina predorov in amortizacija TBM stroja
Poleg geoloških ovir ima pri izbiri metode izkopa odločilno vlogo stroga ekonomska matematika. Nakup, transport, montaža in upravljanje TBM stroja predstavljajo kapitalsko intenzivno investicijo, ki zahteva specifične pogoje, da sploh doseže prag rentabilnosti v primerjavi s klasičnimi metodami.
•  Visoki fiksni stroški mobilizacije: TBM stroj ni serijski izdelek, ki bi ga bilo mogoče kupiti s police. Vsak stroj je unikatno projektiran po meri za specifičen projekt. Nakup stroja za dvopasovni cestni ali železniški profil se meri v desetinah milijonov evrov. K temu je treba prišteti še izgradnjo namenske tovarne za proizvodnjo betonskih segmentov na samem gradbišču. Transport več tisoč ton težke opreme zahteva izredne prevoze, sama montaža v namenskih kavernah pa traja več mesecev, ko projekt finančno le troši sredstva, ne da bi ustvaril meter izkopa.
• Pravilo amortizacijske dolžine: V svetovni inženirski praksi velja pravilo, da se uporaba velikih TBM strojev finančno upraviči šele pri neprekinjenih dolžinah predorskih cevi, ki presegajo 8 do 10 kilometrov. Pri krajših predorih so fiksni stroški nakupa in postavitve stroja na tekoči meter izkopa enostavno previsoki v primerjavi s klasično metodo (NATM), kjer se uporablja uveljavljena, večkrat uporabna gradbena mehanizacija (vrtalne naprave, bagerji,…).
• Struktura slovenskih projektov: Slovenski infrastrukturni koridorji so zaradi razgibanega reliefa specifični. Namesto enega samega, ekstremno dolgega predora se soočamo z zaporedjem več krajših ali srednje dolgih predorov, ki jih prekinjajo viadukti ali odprta trasa. Na projektu Drugi tir (2TDK) je najdaljši predor (T1) dolg dobrih 6,7 kilometra, ostali pa so znatno krajši (predor T2, npr. meri le dobrih 6 kilometrov, ostali še manj). Vzhodna cev predora Karavanke meri specifičnih 3,4 kilometra na slovenski strani. Za vsakega od teh predorov bi uporaba ločenega TBM stroja pomenila ekonomski nesmisel.
Teoretična možnost, da bi en sam TBM stroj po zaključku enega predora razstavili, ga prepeljali preko viadukta in ponovno sestavili za naslednji krajši predor, v praksi prinaša tolikšne časovne in finančne izgube, da popolnoma izniči prednost hitrejšega TBM napredovanja. Klasična metoda izkopa (NATM) tukaj zmaguje, saj se lahko ista oprema z minimalnimi stroški seli z ene odprte trase na drugo.

6- Zgodovinski precedens: Dovodni tunel HE Plave II, kot slovenski TBM pionir
Ko se analizira uporaba TBM strojev v Sloveniji, je treba izpostaviti pomemben zgodovinski in inženirski mejnik, ki dokazuje, da slovenska stroka to tehnologijo ne le pozna, temveč jo je v preteklosti že uspešno implementirala. Gre za gradnjo dovodnega tunela za hidroelektrarno Plave II na reki Soči, ki je bil dokončan leta 2002. To je bila sploh prva uporaba TBM metode za izgradnjo celotnega profila hidrotehničnega predora v Sloveniji.
Za potrebe derivacijskega tunela HE Plave II so inženirji uporabili TBM stroj z izkopnim premerom 7 metrov. Končni svetli premer tunela, zaščiten z betonsko oblogo, danes znaša 6,4 metra, celotna dolžina podzemnega objekta pa znaša spoštovanja vrednih 5.992 metrov. Izbira TBM tehnologije je bila na tem projektu teoretično in praktično popolnoma utemeljena, saj so bili izpolnjeni ključni inženirski pogoji:
•  Geometrijska kontinuiteta: Tunel je potekal linearno, v enem neprekinjenem potezu dolžine preko 5,9 kilometra, brez prekinitev z zunanjimi trasami ali viadukti. To je stroju omogočilo, da je po začetni dolgotrajni montaži dosegel optimalno hitrost napredovanja in amortiziral visoke fiksne stroške mobilizacije.
•  Primernejše geološko okolje: Trasa tunela po desnem bregu Soče je potekala skozi hribinsko maso, ki je kljub lokalnim hidrogeološkim izzivom ponujala dovolj homogenosti in stabilnosti, da ni prihajalo do ekstremnih pojavov stiskanja hribine (squeezing rock), ki bi togi 7-metrski TBM lahko zagozdili v hribini.
Projekt Plave II (in kasneje po enaki metodi zgrajena HE Doblar II) ostaja v slovenski gradbeni zgodovini zapisan kot dokaz, da so slovenski inženirji sposobni voditi in nadzirati najzahtevnejše mehanizirane izkope. Hkrati pa ta projekt jasno začrtuje mejo: premer 7 metrov za hidrotehnični predor je bil ekonomski in geotehnični maksimum, ki ga je slovenski prostor dopuščal za TBM. Preskok na sodobne dvopasovne avtocestne predore, kjer izkopni premer zaradi zahtev prometnih gabaritov in odstavnih niš presega 10 metrov, namreč prinaša popolnoma drugačne fizikalne in ekonomske zakonitosti.

Slika 5: TBM stroj (levo) in karakteristični prečni prerez hidrotehničnega predora HE Plave II (desno)

7. Mikropredorogradnja v Sloveniji: Kje tehnologija TBM blesti?
Ugotovitev, da veliki TBM stroji premerov nad 10 metrov niso primerni za slovenske avtocestne in železniške predore, ne pomeni, da slovenska gradbena praksa to tehnologijo zavrača. Nasprotno – tehnologija TBM je v Sloveniji izjemno razvita in nepogrešljiva na področju mikropredorogradnje (Microtunnelling).
Mikropredori z diameterskimi premeri od 500 mm do približno 3000 mm se v Sloveniji redno izvajajo za potrebe komunalne infrastrukture, kanalizacijskih zbiralnikov, plinovodov, toplovodov in podzemnih kabelskih vodov, predvsem v urbanih okoljih. Pri teh objektih tehnologija blesti zaradi specifičnih pogojev:
•  Plitvi izkopi pod obstoječo infrastrukturo: Mikropredori večinoma potekajo na majhnih globinah, pogosto neposredno pod delujočimi cestami, železniškimi progami ali vodotoki. Klasičen izkop z odprtim rovom bi tukaj pomenil popoln prometni kolaps ali pa bi bil tehnično neizvedljiv.
• Gradnja v mehkih tleh in aluvialnih nanosih: Predori te vrste potekajo večinoma skozi nehomogene aluvialne sedimente, gline, peske in mehka tla kotlinskega tipa (npr. Ljubljansko barje, mestna jedra). V tovrstnih zahtevnih geotehničnih pogojih se, kot izjemno učinkoviti izkažejo mikrotunelski TBM stroji (tehnologija potiskanja cevi oz. »Pipe Jacking«). Ta metoda omogoča nadzorovano in varno napredovanje ter uspešno minimizira tveganja za posedanje površine ali poškodbe sosednjih objektov.
• Standardizacija in večkratna uporabnost: Stroji za mikropredore so modularni in večkrat uporabni na različnih projektih, sodobni navigacijski sistemi pa omogočajo milimetrsko natančnost vodenja, kar drastično zniža stroške amortizacije opreme na tekoči meter.
Ko pa se preide z mikropredorov premera dveh metrov na železniški predor premera dvanajstih metrov, se fizikalne in mehansko-strukturne zakonitosti drastično spremenijo. Površina izkopnega čela naraste za več kot tridesetkrat. S tem eksponentno narastejo pritiski hribine, nevarnost nestabilnosti in hidravlični vplivi podzemne vode. Tehnološki preskok z mikropredorov na velike profile tako ni vprašanje preproste povečave stroja, ampak vstop v popolnoma drugo sfero geotehničnih tveganj, ki jih slovenska geologija v velikem merilu hitro kaznuje.

8. Pogled na inženirsko realnost v temi predora
Ko se luči gradbiščnih žarometov umaknejo temi nezgrajenega predora in ko stojimo pred sveže odprtim čelom hribine globoko pod površjem, vsa zunanja fascinacija nad vesoljsko delujočimi TBM stroji hitro odstopi prostor goli inženirski realnosti. V podzemnem svetu hitro postane jasno, da narava ne pozna industrijske standardizacije, ne bere projektnih idealov in ne sklepa kompromisov. Ona dela po svojih pravilih.
Primer hidroelektrarne Plave II nam dokazuje, da slovensko inženirstvo premore znanje, kompetence in pogum za uspešno uporabo TBM, ko so za to izpolnjeni vsi geometrijski, geološki in ekonomski pogoji. A sodobna cestna in železniška gradnja predorov nas uči nečesa drugega: slovenska hribina je preveč nepredvidljiva, dinamična in polna tektonskih presenečenj, da bi jo lahko ukrotili s togimi, vnaprej programiranimi sistemi.
Naša zvestoba Novi avstrijski metodi (NATM) pri velikih profilih v Sloveniji zato ni znak tehnološkega zaostanka, temveč izraz globokega spoštovanja do narave, izkušenj preteklih generacij in zavedanja geotehničnih zakonitosti. NATM nam na terenu daje tisto najpomembnejše inženirsko orodje – čas in fleksibilnost, da se prilagodimo dejanskemu stanju tal. Omogoča nam, da skozi meritve slišimo in izmerimo utrip hribine ter podporne ukrepe doziramo natančno toliko, kolikor gora potrebuje, da varno aktivira svoj lastni nosilni obok.
V okolju, kjer se geologija spreminja na vsakih nekaj metrov, bi bila slepa uporaba velikanskega TBM stroja preveliko tveganje, ki bi ga slovenska prelomljena tla hitro kaznovala z zagozditvijo ali astronomskimi podražitvami.
Lahko smo ponosni, da slovenska stroka uspešno izvaja klasične metode izkopa in jih povezuje z najsodobnejšimi meritvami v predorogradnji. Ne odkrivamo tople vode; le spoštujemo teoretično dediščino predhodnikov in jo s sodobnimi digitalnimi orodji prilagajamo kaotični realnosti naših tal. In prav v tej prilagodljivosti tiči naš največji inženirski as, ki slovenske predore spreminja v varne in trajne poti prihodnosti. Pa še noben ATM (beri: bankomat) nam pri tem ne more požreti živcev ali kartice!

Pripravil:
Rok Matuš, mag. inž. geotehnol.


Viri in literatura: 
-    Inženirska zbornica Slovenije (IZS)** – Strokovni zapisi iz prakse o predorogradnji in gostoti geotehničnih preiskav v Sloveniji.
-    Geološki zavod Slovenije (GeoZS)** – Pregledna geološka karta Slovenije in podatki o tektonski razgibanosti našega ozemlja.
-    Arhiv Soških elektrarn Nova Gorica (SENG)** – Tehnični podatki in slikovno gradivo o gradnji dovodnega tunela HE Plave II s TBM strojem.
-    Slovensko društvo for podzemne objekte (SDPO)** – Gradiva o zgodovinskem razvoju predorske stroke ter primerjavah med metodama NATM in TBM.

Nazaj