Kdo sploh še potrebuje projektante?
Projektanti so hrbtenica graditve prostora – brez kakovostnih projektov ni kakovostnih cest, mostov, železnic, stavb in druge infrastrukture. Pa vendar se v Sloveniji že dolgo soočamo z mačehovskim odnosom do te stroke. Namesto da bi država in javni naročniki projektante obravnavali kot strateške partnerje, jih prepogosto potiskajo v podrejeno vlogo, ki nosijo nesorazmerna tveganja, prejemajo prenizko plačilo in odgovarjajo za okoliščine, na katere nimajo vpliva.
Pravna praznina in prenos tveganj
Medtem ko ima gradbena pogodba v Obligacijskem zakoniku jasno opredeljeno poglavje, projektantska pogodba ostaja uvrščena le med podjemne pogodbe. To povzroča veliko pravnih negotovosti: od nejasnih pravil glede valorizacije, do težav pri uveljavljanju dodatnih del in zahtevkov. Naročniki lahko zato pogoje oblikujejo po lastni presoji – pogosto v izključno svojo korist.
Poleg tega so projektne naloge in opisi storitev pogosto zasnovani tako, da večino tveganj preložijo na projektanta. Predmet pogodbe je premalo določen, zahteve se med izvajanjem spreminjajo, odgovornost za nepopolne podlage pa največkrat pade na projektanta. Tako že izhodiščni okvir postavlja projektante v neenakopraven in negotov položaj.
Roki so pogosto nerazumno kratki, kazni za zamude projektantov visoke, medtem ko zamude na strani naročnikov, ki so resnici na ljubo pogosto posledica slabega delovanja državnih institucij, niso nikoli priznane. Plačila se vežejo na postopke ali soglasja, ki niso v domeni projektanta, pogodbe izključujejo revalorizacijo, stojnine, dodatna dela pa se izvajajo »na zaupanje« brez predhodne ureditve ustreznih aneksov. Rezultat je seveda slab finančni rezultat na projektu, likvidnostna negotovost podjetij, izgubljene priložnosti in pogosti in nepotrebni spori z naročnikom.
Cene, kadri in paradoksi stroke
Strošek projektiranja v Sloveniji pogosto znaša le 1–3 % vrednosti celotne investicije – precej manj kot v številnih urejenih zahodnoevropskih in tudi nekaterih vzhodnoevropskih državah. To pomeni, da projektantska podjetja delujejo z minimalnimi maržami, kar onemogoča zagotavljanje konkurenčnih plač. Mladi se zato vse redkeje odločajo za ta poklic, izkušeni strokovnjaki pa se umikajo drugam – v gradbena podjetja, javni sektor ali v tujino.
Paradoks današnjega časa je, da projektantov dejansko primanjkuje, hkrati pa je število podjetij, ki se ukvarjajo s projektiranjem, vse večje. Nezadovoljni strokovnjaki zapuščajo večje pisarne in ustanavljajo lastna podjetja v upanju, da bodo tako zaslužili več. Ker pa razmere na trgu ostajajo nespremenjene oziroma se s tem konkurenca še povečuje, se ta pričakovanja pogosto razblinijo, rezultat pa je še večja razdrobljenost stroke in slabša pogajalska moč posameznih podjetij.
Položaj še dodatno slabša dejstvo, da država premalo stori za sistematičen prenos znanja in referenc preko mentorstva oziroma funkcije pomočnikov. Mladi se zato težko prebijejo do samostojnih referenc, ki so nujne za odgovorno delo. Posledično se reference pogosto pridobivajo na obvozne in pogosto tudi sporne načine – ker druge poti preprosto ni. Namesto da bi sistem omogočal postopno učenje in rast, ustvarja ovire, ki mlade odvračajo od poklica.
Za razliko od nekaterih drugih dejavnosti projektanti niso vključeni v kolektivno pogodbo, ki bi določala minimalne standarde in preprečevala nerealno nizke ponudbe. To pomeni, da se cenovni pritisk še naprej stopnjuje, kakovost pa se temu ustrezno znižuje.
Digitalizacija – od pionirjev do zaostanka
BIM (Building Information Modeling) je v svetu postal nepogrešljiv standard sodobnega načrtovanja. Slovenija je bila sprva med pionirji tega področja, nato pa je popolnoma zastala. Medtem ko so druge evropske države sistematično uvajale digitalna orodja, postavljale standarde in gradile kulturo sodelovanja, je Slovenija obstala pri deklaracijah in pilotnih projektih.
Zakonodaja digitalizacijo sicer predvideva, vendar brez, poenotenih standardov, obvezne uporabe in aktivne podpore države BIM v praksi ne zaživi in ostaja le črka na papirju. Še huje – javni naročniki namesto da bi uporabili obstoječe zakonske določbe, ki omogočajo uvedbo BIM-a, pogosto iščejo pravne luknje ali izgovore, da se tej možnosti oziroma obveznosti izognejo. Namesto da bi bili nosilci razvoja in zgled celotni panogi, zavirajo napredek ter s tem dolgoročno povzročajo škodo tako stroki kot davkoplačevalcem.
Nevidna vloga v javnosti
Mačehovski odnos do projektantov se kaže tudi v javnem prostoru. Ob otvoritvah ali predstavitvah infrastrukturnih projektov se praviloma omenja investitorja in izvajalca, projektant pa ostane popolnoma prezrt. Čeprav je prav projektna dokumentacija tista, ki omogoči izvedbo projekta, njegovi avtorji pogosto izginejo iz javne slike. To dodatno zmanjšuje ugled stroke in ustvarja vtis, da je projektiranje zgolj obrobna storitev, ne pa ključen del celotnega procesa.
Zaključek
Projektanti so ključni za kakovostno, varno in trajnostno gradnjo. Toda v Sloveniji ta stroka že predolgo deluje brez pravne zaščite, brez kolektivne pogodbe in brez mehanizmov, ki bi zagotavljali prenos znanja, pošteno vrednotenje dela ter stabilne pogoje. Posledice so prenizke cene, razdrobljenost podjetij, sporno pridobivanje referenc, odliv strokovnjakov in celo izbris iz javne podobe velikih projektov, kar mlade odvrača od zanimanja za ta poklic.
Če želimo sodobno in odporno infrastrukturo, moramo projektantom zagotoviti urejene pogoje dela, pravično plačilo, večjo prepoznavnost in možnost prenašanja znanja na mlajše generacije. Država mora prevzeti svojo odgovornost in projektantom priznati položaj, ki jim pripada, saj brez njih ni ne kakovostnih projektov ne uspešnih gradbenih zgodb.
Če tega koraka ne bomo naredili, bo vprašanje iz naslova kmalu postalo boleče resnično.
Pripravil:
Robert Lesničar, Lineal d.o.o.