Kako ločiti strokovnjaka od strokovnjača
Kdo je strokovnjak? SSKJ opredeljuje strokovnjaka kot tistega, ki kako stroko (dobro) obvlada, se spozna nanjo. Svetovno znan publicist Malcolm Gladwell je v svoji uspešnici »Outliers«[1] zaključil, da nekdo za to, da postane strokovnjak, talent tu ne igra vloge, potrebuje 10.000 ur predane in osredotočene posvetitve nekemu področju. Preprosto je potrebnih 10.000 ur vaje, kar pri 20 urah na teden predstavlja polnih 10 let.
Vezano na gradbeništvo, gradbeni zakon opredeljuje pooblaščenega strokovnjaka kot arhitekta ali inženirja, vpisanega v ustrezni imenik v skladu s svojimi poklicnimi nalogami po zakonu, ki ureja arhitekturno in inženirsko dejavnost, pri čemer zahteva, da način opravljanja njegovih poklicnih nalog poteka stalno in trajno. Mogoče je zaključiti, da je pooblaščen inženir dejansko poklicni inženir, poklicni strokovnjak.
V ožjem pomenu velja za poklicnega strokovnjaka tisti, ki opravlja poklic, za katerega je plačan. V širšem pomenu kot pooblaščenega oziroma poklicnega strokovnjaka naročniki prepoznajo nekoga, ki ni le plačan za svoje storitve, ampak je v tem, kar počne, tudi dober. Ti dve razumevanji nista daleč vsaksebi, saj so posamezniki, ki so za nekaj plačani, običajno tudi dobri v tem in dejstvo, da so plačani, dokazuje, da vedo, kaj počnejo. Sicer to ne bi dolgo trajalo.
Neredko se področji »poklicnega strokovnjaka« in »strokovnjaka« prekrivata, vendar je za delovanje na področju gradbenega zakona sumljivo, da je nekdo strokovnjak in ne tudi poklicni strokovnjak. Pomeni predvsem, da je njegovo znanje teoretično in nepreizkušeno, za poklicne inženirje pa velja zahteva ravnanj, upoštevajoč pravila stroke[2]. Če nekdo trdi, da je strokovnjak na področju prezračevalnih napeljav in naprav, vendar teh ne projektira, ker ni pooblaščen inženir, je njegov nasvet glede prezračevalnega sistema vprašljiv. Ko nekdo potrebuje prezračevalni sistem, naj ne išče nasvet strokovnjaka za določene sklope prezračevalnega sistema, ampak poklicnega strokovnjaka, projektanta, ki pozna in razume delovanje prezračevalnih sistemov. Kot izpostavlja inženirsko združenje ASHRAE[3] za izgradnjo v vseh pogledih katere koli vrste visoko-zmogljivega sistema ne zadošča vgradnja posameznih visoko-zmogljivih naprav in sklopov, mnogo pomembnejša je projektantova izbira pravega sistema za vsak določen primer.
Teoretično se sliši lepo, ampak vprašati se je potrebno, kako se to odraža na spletu, kjer ljudje danes najpogosteje iščejo nasvete strokovnjakov. V današnjem digitalnem svetu s pravo poplavo vsebin, ki jih ustvarijo uporabniki, je teh vsako minuto objavljenih dobesedno na stotine tisoč. Z razvojem družbenih medijev to število še naprej eksponentno narašča. Kako povprečen spletni uporabnik ob ustvarjenih toliko vsebinah v tako kratkem času ugotovi, ali je avtor dejansko strokovnjak ali zgolj strokovnjač, nekdo, ki ustvarja vsebino z namenom vplivanja na odločitve bralcev, pogosto za potrebe prodaje ali določene politike? Ali obstajajo nekakšna napredna merila, s katerimi bi lahko bralec ugotovil, ali je avtor na določenem področju resnično verodostojen oziroma še več, ali je strokovnjak?
Kot izpostavljeno za področje gradbenega zakona obstaja objektiven način, da bralec avtorja objavljene vsebine prepozna kot strokovnjaka določenega področja. To s preverbo, da ima izdano poverilnico, kar izkazuje vpis v javno dostopen imenik[4]. Vendar ta nasvet velja samo za ugotavljanje poklicnih strokovnjakov, ne tudi drugih strokovnjakov, ki jih gradbeni zakon tudi pozna, vendar z ničimer ne opredeljuje. Pri slednjih ne gre spregledati, da je danes izjemno težko razvozlati že samo njihove strokovne življenjepise, saj se s hitrostjo novo pojavljajočih poklicev ter tudi takšnih izobraževalnih ustanov zdi, da je najti nekoga, ki resnično ustreza izrazu strokovnjak, težje kot iglo v senu.
Čeprav ni stoodstotno zanesljivega načina razločitve strokovnjaka od strokovnjača, to je tistega, ki se za strokovnjaka samo razglaša, lahko bralci pri iskanju zanje uporabnih vsebin storijo tri stvari, da se prepričajo, ali je njihova vsebina resnično rezultat strokovnjaka. Je strokovna in ne strokovnjaška.
1. Upoštevanje vira: Obstaja veliko dobrih blogov, ki jih vodijo posamezniki, toda v svetu, kjer je samozaložništvo izjemno poceni, se je nujno zavedati, da samo zato, ker je nekaj objavljeno na medmrežju, še ne pomeni, da je resnično. Priporočljivo je obiskati ugledna spletna mesta in vire, na primer v Sloveniji za področje strojništva pri graditvi IZS-jevo stran, saj uredniška politika zbornice ne dovoljuje objavljanja plačanih vsebin proizvajalcev in dobaviteljev, ne neplačanih sestavkov v namen zapolnitve prostora kot tudi ne povsem akademskih člankov.
2. Preverjanje dejstev: Večplastno preverjanje virov in dejstev vedno pomaga. Sklicevanje na podatke iz virov, ne da bi jih avtor dokumentiral, pomeni prvenstveno, da jih ni mogoče preveriti. Če vira ni mogoče preveriti, je upravičeno, da se v avtorja in njegovo vsebino podvomi. Večina dobro napisanih strokovnih člankov bo vedno imela tudi sklic za vsako postavljeno trditev.
3. Preverjanje avtorja: V dobi Googla je mogoče o skoraj vsakomer izvedeti veliko. Na splošno je mogoče z iskanjem ugotoviti strokovne poverilnice in ozadje skoraj vsakogar, v informacijski dobi tudi preveriti, koliko je njegov tako ali drugače podan strokovni življenjepis točen.
[1] Slovenski prevod, ki ga je pripravila Lana Gaber, nosi naslov »Prebojniki«.
[2] Pravila stroke literatura, na primer knjiga dr. Nine Plavšak »Odgovornost profesionalnih oseb za napake gradnje«, izdaja GV 1998, stran 80, opredeljuje kot tehnične in druge standarde, to je zbir znanstvenih in obrtnih izkustev, ki so se potrdila v praksi in s tem postala obvezno splošno dobro vseh, ki se ukvarjajo z določeno dejavnostjo. Pravila stroke izrecno niso neka subjektivna pravila.
[3] ASHRAE - American Society of Heating, Refrigerating, and Air Conditioning Engineers (Ameriško združenje inženirjev gretja, hlajenja in obdelave zraka)
Pripravil:
Mitja Lenassi, PI, CxA, BEMP