Izgubljena strokovnost s prehodom s paus papirja na BIM
Ko sem pred več kot štirimi desetletji začel kot projektant s področja strojništva, je to pomenilo predvsem biti tehnični strokovnjak. Potrebno je bilo poznavanje materialov, opreme, sestavnih podrobnosti, izvedbenih omejitev, zavedanja razlike med narisanim in izvedljivim kot tudi narisanim in delujočim. Risanje se je izvajalo na risalni deski z uporabo ravnil, trikotnikov in šablon, kar je zahtevalo veliko mero potrpežljivosti. Vsaka potegnjena črta je bila rezultat razmisleka, vsak pogled izbira, ne zgolj potrditev s strani programske opreme predlagane rešitve. Projektant je bil znotraj projektne rešitve, si jo je predstavljal in čutil, najprej zgradil v glavi in nato prenesel s svinčnikom na paus papir. Pri risanju sistemov, sklopov in naprav je hkrati ustvarjal sosledja delovanja in elemente krmiljenja tem sprotno prilagajal. Jih prestavljal, odvzemal in dodajal. Narisano s svinčnikom je šele nato potrdil s tuširanjem.
Projektiranje danes potek na način, da je projektant praktično zaposlenec programske opreme, katera ga s pomočjo predlogov pomika skozi različne 3D-modele, BIM knjižnice in zahteve v svetu uveljavljenih predpisov in pravil stroke. Slednje niti ne pozna dobro, saj naša ministrstva vztrajajo pri lastnih, ki v programsko opremo niso vključena in zato vprašljivo upoštevana. Če pustimo predpise in pravila stroke ob strani, današnji projektant se pogosto ne prepriča, da bo do projektirane naprave mogoče dostopati za potrebe vzdrževanja, niti da jo bo mogoče nekoč zamenjati brez predhodnega podrtja polovice stene ali stropa. Tudi ne razmisli prav veliko o načinih delovanja projektiranega sistema in vloge določenih elementov v sistemu, zato ti v risbah neredko predstavljajo posledico predlogov programske opreme, ne rezultat dejanske potrebnosti. V načrtu ni podrobnih opisov sosledij delovanja projektiranega sistema in vrednosti posameznih nastavitvenih točk, namesto teh je veliko lepo narisanih prikazov. Današnji projektant proizvaja dokument, ne zamisli, ustvarja datoteko, ne stvaritve.
Ob manku opisa sosledij delovanje spomnim na rek: »Če sistema ne znaš preprosto razložiti, potem ga ne razumeš«. Če v načrt niso vstavljena niti preprosta sosledja delovanja vsakega od sistemov, čeprav so večinoma potrebna podrobna, pomeni najmanj, da si projektant še sam ni dokončno zamislil delovanja določenega sistema, kaj šele več sistemov medsebojno. Manko sosledij delovanja se zato prepušča v odpravo izvajalcu sistema krmiljenja in njegovi predstavi o načinu delovanja. Pri tem je povsem spregledano, da že za primer energijske performančnosti stavb velja, da za dosego tega cilja ne zadošča zgolj vgradnja posameznih naprav in kosov opreme z visokim energijskim izkoristkom, veliko pomembnejša je projektantova izbira pravega sistema za vsak primer posebej, določitev pravih velikosti naprav, cevi, kanalov, nastavitvenih točk… Na koncu tudi stavljenje v obratovanje po vnaprej pripravljenem postopku.
BIM, ki sicer naravnost blesti pri 3D-usklajevanju, zaznavanju trkov in sodelovanju strok, je pri delovanju sistemov s področja gretja hlajenja in obdelave zraka (HVAC) zelo šibak. BIM ve, kam neka cev vodi, ne pa tudi, zakaj tja vodi ali kako naj bi delovala. Brez hidronične inteligence v modelu so ključne podrobnosti, kot so uravnovešen pretok, optimalen temperaturni razpon, avtoriteta krmilnega ventila in izračun tlačne višine črpalke, zgolj shranjene v nepovezanih preglednicah ali ločenih orodjih, če so bile tam sploh izdelane.
Projektant pred štirimi desetletji je imel malo orodij, a je veliko uporabljal možgane. Današnji projektant ima preveč orodij ter premalo znanja in izkušenj. Slednje niti ni njegova krivda, saj izkušnje niti niso več zahtevane. Močno je že uveljavljeno prepričanje, da za projektiranje s področja strojništva zadošča enkratni ali dvakratni ogled vadnice nabavljene oziroma najete programske opreme. Ob tem je spregledano, da vadnica ni gradbišče in računalniška risba same še ne zagotavlja pravilnega delovanja.
Pri zapisu ne gre za željo vrnitvi k risanju na paus papir, ampak povrnitvi tehnične strokovnosti. Prihodnost pripada projektantom, ki bodi združevali troje:
1) razumeli delovanje strojnih naprav in sistemov,
2) imeli jasen pogled na izvedljivost narisanega in zmožnost vzdrževanja ter
3) obvladovali digitalna orodja.
Usmeritve zato ne predstavlja še več programske opreme, ampak več znanja in veščin, ki jih mora imeti pooblaščen inženir s področja strojništva. Dokler bo projektiranje potekalo brez videnja, kje in kako bo narisano sestavljeno, nameščeno in kako bo delovalo, se bodo še naprej ustvarjale neizvedljive in/ali nedelujoče risbe, katerih značilnost je prezrtost, da je na drugi strani izvajalec, ki jih mora udejanjiti in staviti v obratovanje, in kasneje tudi vzdrževalec, ki jih mora v takšnem stanju skozi uporabo stavbe ohraniti. Biti projektant s področja strojništva mora znova pomeniti biti most med idejo in stvaritvijo, za kar ne zadošča zgolj znanje uporabe BIM, ampak je potrebno globoko razumevanje delovanja naprav in sistemov, poznavanje izvedbe ter zavedanje pomembnosti vzdrževanja.
Pripravil:
Mitja Lenassi, PI, CxA, BEMP