Drugi tir železniške proge Divača – Koper: mostne konstrukcije nad kraškimi jamami
Projekt 2TDK predstavlja enega najzahtevnejših infrastrukturnih projektov v Republiki Sloveniji. Zaradi zahtevnih geoloških in hidrogeoloških razmer kraškega sveta je gradnja drugega tira med Divačo in Koprom zahtevala natančno načrtovanje ter razvoj posebnih tehničnih rešitev, zlasti pri izvedbi predorov in premostitvah kraških pojavov.
Železniška proga med Divačo in Koprom je sestavni del več koridorjev vseevropskega prometnega omrežja. Večina trase drugega tira, dolge 27 km, poteka skozi sedem predorov, skupna dolžina predorskih cevi pa znaša več kot 37 km. Trasa preči tektonsko kompleksno območje z izrazito narivno zgradbo, med Divačo in Črnim Kalom pa prevladujejo zakraseli apnenci s podzemnimi jamami, brezni in kavernami. Kljub obsežnim predhodnim raziskavam pri razvoju projekta so točne lokacije in velikosti kraških pojavov v fazi izvedbe ostajale neznanka. Zato so bile podzemne oblike, odkrite med izkopi, sproti preiskane in dokumentirane, 3D modeli jamskih sistemov in geoloških slojev pa uporabljeni kot osnova za načrtovanje tehničnih rešitev.
Pri izkopu predorov T1 in T2 je bilo odkritih kar 93 kraških pojavov, večinoma manjših, kjer smo zagotovili osnovne obvode in premostitve. Zahtevnejša pa sta bila jamska sistema 66 in 80 v predoru T2, ki sta medsebojno oddaljena približno 500 m ter morfološko in hidrološko povezana. Jama 66 je dolga okoli 150 m. Ima tri dvorane, ki so zaradi večjih podornih skalnih blokov predstavljale varnostni izziv ob izkopu in bi lahko vplivale tudi na kasnejše obratovanje predora. Jama 80 je 300 m dolg enovit rov, na dnu zapolnjen s kamnitimi bloki in poplavno ilovico. Vhodna dvorana preči glavno cev predora in se proti servisni cevi nadaljuje v močno podoren, vadozen Južni rov. Zaradi pomembnosti obeh jam za Rižanski vodonosnik je bila izvedena poglobitev rova ter vgrajen hidrološki obvod.
Prečkanje večjih dvoran je bilo načrtovano s štirimi večjimi objekti, optimalna konstrukcija pa izbrana s študijo variant. Za premoščanje razponov med dvajsetimi in petdesetimi metri se je kot najustreznejša izkazala armiranobetonska ločna konstrukcija, ki je pravzaprav most čez jamsko dvorano, na katerem nato stoji predor. Geometrijska in statična zasnova premostitve temeljita na 3D modelih predora in konstrukcije, umeščenih v natančen model jame z geološkimi sloji.
Gradnja najdaljše premostitve je trajala tri mesece. Izvedba 50-metrskega mostu na prostoru, omejenem z izkopom predora in 250 metrov pod površjem v kraškem podzemlju, polnem votlin in vodno aktivnih rovov, je bila izjemno zahtevna. Dno temeljev premostitve je na globini več kot 9 m, kolikor sicer znaša tudi celoten premer predora, za zagotovitev ustreznega delovanja konstrukcije pa je bila tekom izgradnje potrebna velika natančnost pri oblikovanju loka.
Vgradnja sistema optičnih senzorjev omogoča natančno spremljanje stanja konstrukcije tekom njene uporabe in prispeva k višji stopnji varnosti predora. Trajnost objektov pa zagotavljajo premišljeno načrtovanje, uporaba najsodobnejše tehnologije in kakovostni materiali. Izvedba premostitev kraških pojavov na trasi Drugega tira je zgled učinkovitega interdisciplinarnega sodelovanja, kakovostnega načrtovanja in gradnje infrastrukturnih objektov v posebej zahtevnih geoloških pogojih.
Potek projekta premostitev kraških jam na trasi Drugega tira Divača–Koper si lahko podrobneje ogledate v spodnjem videoposnetku: https://www.linkedin.com/feed/update/urn:li:activity:7462875619278602241
Avtorji:
Peter Jemec, Peter Zupančič, Simon Arčan, Martin Hostnik, Tina Živec