Pozdravljeni, prijavite se. eINŽENIR

IZS.BLOG

Cukrarna: Arhitekturna zasnova izzvala inženirja

 

Bolj, ko se približujeva Cukrarni, bolj se v meni prebuja občutek zgodovinskega spoštovanja do tega objekta. »Kaj vse se je na tem mestu, tukaj na tem koščku zemlje, dogajalo. Koliko življenja, koliko različnih energij,« razmišljam in misli mi preletavajo spomini na: tovarno sladkorja, tobačno in tekstilno tovarno, zbirališče vojakov, zatočišče brezdomcev, dom literatov slovenske moderne. Spomnim se, nekje je pisalo, da je bila Cukrarna tudi najbolj dobičkonosna med rafinerijami v monarhiji. Predpostavljam, da so asociacije gradbenega inženirja povsem različne od mojih. »Izziv, neskončna usklajevanja, detajli, kupi načrtov in izračunov, nepredvidene situacije, timsko delo, kompromisi, odrekanje, zadoščenje,« našteva pooblaščeni inženir gradbeništva Tomaž Strmole, odgovorni projektant in vodja projekta obnove objekta Cukrarna pri podjetju Elea iC.

Ko parkirava tik ob gradbišču in se preobuvava v robustnejše čevlje, ugotovim, da od objekta, meni zasidranega v spomin z veliko malimi okni, kjer so se sestajali veliki slovenski pisatelji in pesniki Ivan Cankar, Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič, ostaja, razen seveda okenskih odprtin, na pogled zelo malo. »Cukrarna, ki je preživela tudi ljubljanski potres pred sto leti, dobiva sodobno podobo,« pomislim.
Objekt Cukrarna je del industrijske kulturne dediščine na Slovenskem, status umetnostnega kulturnega spomenika je dobil leta 1990. »Zato smo k izdaji mnenja pozvali Zavod za varovanje kulturne dediščine. Ta je izrazil zahtevo, da se izgled, geometrija in sama vsebina fasade objekta ohranijo, predvsem dimenzije in raster oken. Zato smo pri projektiranju sledili cilju, da se geometrija ohrani taka, kot je bila originalno in po prvotni zasnovi.«
Obodne stene so podprte z obeh strani, saj jih je treba po zahtevi Zavoda ohraniti. Zakaj je Zavod izrazil tako zahtevo, torej, da se ohrani vsebina fasade, ne razumem, saj domnevam, da ta vsebina ne bo vidna ljudem s prostim očesom in na izgled ne bo imela vpliva. Razloga mi ne zna pojasniti niti pooblaščeni inženir. Sama pri sebi se sprašujem o smiselnosti te zahteve, saj domnevam, da bi bilo za investitorja veliko ceneje, če je ne bi bilo, hkrati pa naš pogled na obnovljeni objekt ne bi bil za nič prikrajšan. Morda pa se seveda motim.

Obnova Cukrarne se je začela jeseni 2018. Za obiskovalce bo svoja vrata v novi podobi kot največji razstavni prostor odprla predvidoma leta 2021.

Na strehi objekta opazim smreko. Zakaj je postavljena tam tik pred poletjem? »V prejšnjem tednu je bila zaključena ena faza gradbenih del. Klet je bila do konca zabetonirana in smreka na strehi je simbol zaključka ene faze dela na gradbišču,« mi pojasni moj današnji vodič po gradbišču. »Lepo. Timski duh. Zaposleni na gradbišču se očitno znajo veseliti osvojenih manjših ciljev, ki vodijo do končnega. Marsikje po pisarnah, kjer delo bolje poznam, so osvojeni cilji pogosto samoumevni in si zaposleni niti ne vzamejo časa za priznanje samem sebi, da so osvojili pomemben mejnik v procesu dela, da so dobro delali,« razmišljam kot diplomantka sociologije kadrovsko menedžerske smeri.

Gradbišče je čisto. Nikjer ne vidim nobenih smeti, recimo cigaretnih ogorkov, plastenk in druge embalaže, in sama slika gradbišča mi dejansko deluje zelo zgledno. Pogledam na objekt, na katerem se ponosno razteza velik napis Strabag, glavni izvajalec del. Sprašujem se, od koga je odvisno tako urejeno stanje na gradbišču oziroma ali je na vseh njihovih gradbiščih tako.

S Tomažem Strmoletom, ki prijazno in potrpežljivo odgovarja na moja laična vprašanja, vstopiva v »notranjost« nastajajočega objekta. »Konstrukcijska posebnost objekta je ta,« mi pojasnjuje in pogleda navzgor, »da so vse horizontalne medetažne konstrukcije obešene na jekleno strešno konstrukcijo in niso s stebri podprte na temeljna tla. Dodatno so vse medetažne konstrukcije z diagonalnimi razprte v obodne armirano betonske zidove.« »Vau,« pomislim, »to je pa res velik strokovni izziv tako za projektanta kot za izvajalca.« Strmole je skromen. Nikakor ne izraža ponosa ali samovšečnosti, da mu je zaupana naloga odgovornega projektanta za Cukrarno. Na splošno ugotavljam, da se inženirji ne znajo, ne zmorejo pohvaliti, se predstaviti z dosežki. Zdi se, da je tudi njim samoumevno, da dosegajo vrhunske dosežke.

Objekt Cukrarna je del industrijske kulturne dediščine na Slovenskem. Zavod za varovanje kulturne dediščine zahteva, da se izgled, geometrija in sama vsebina fasade objekta ohrani, predvsem dimenzije in raster oken. 

Cukrarna postaja Galerija Cukrarna. Na spletni strani Mestne občine Ljubljana preberem, da bo z njo »mesto pridobilo največji razstavni prostor, primeren tudi za velike in zahtevne razstave ter prostor za dogodke s področja kulture in umetnosti ter izobraževanja. Novo večnamensko umetnostno središče bo zagotavljalo večjo dostopnost kulture za vse prebivalce, lažjo promocijo kulturne produkcije ter realizacijo drugih velikih projektov.« Nadalje je zapisano, da bo tako razširjeno tudi mestno središče proti vzhodu in da bo mesto pridobilo dodaten javni prostor za prebivalce in obiskovalce Ljubljane.

Projekt sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj.

 

Zapisala: Mag. Jana Lutovac Lah je strokovnjakinja za odnose z javnostmi.

 

Nazaj