INŽ.BLOG

Čiščenje in aktivacija vodnjakov

1 Uvodna beseda

Čiščenje in aktivacija vodnjaka je eden bolj ključnih dejavnikov pri zagotavljanju uspešnega delovanja vodnjaka oz. njegove učinkovitosti. V tem blogu opisujem čiščenja in aktivacije vodnjakov oz. vrtin globine do 300 m.
Čiščenje, še posebej pa aktivacija vodnjaka mora potekati na podlagi v naprej izdelanega scenarija, ki je pri na novo izdelanih vodnjakih del PZI Načrta 7 »Izgradnja novega vodnjaka«, pri že delujočih vodnjakih pa kar Načrt 7 »Čiščenje in reaktivacija obstoječega vodnjaka«. Načrtovanje časovnice čiščenja in aktivacije vodnjaka zna biti, ne glede na poznavanje metod čiščenja in aktivacije, pogosto v nasprotju z dejanskim stanjem na terenu. Že manjša anomalija v sedimentaciji vodonosnika nam lahko za več kot 30% podaljša čas aktivacije. Moramo vedeti, da čiščenje in aktivacija vodnjakov ni poceni, ura aktivnosti med čiščenjem in aktivacijo brez uporabe kemikalij znaša med 190 in 300 evri.

Pri čiščenju in pri aktivaciji vodnjaka se pojavljajo pojmi, kot so reaktivacija vodnjakov, sanacija vodnjakov, revitalizacija vodnjakov, vzdrževanje vodnjakov, ipd. Slednji pojmi pomenijo:

• Reaktivacija vodnjaka ne pomeni nič drugega, kot aktivacija obstoječega vodnjaka, ki je pričel usihati.
• Sanacija vodnjaka pomeni obnovitev vodnjaka, ki lahko vključuje obnovo materialov cevitve, prepustnosti filtrov in presedimentacije sedimenta za filtri. Sanacija po navadi vključuje čiščenje (tudi kemijsko), dezinfekcijo in aktivacijo. Beseda sanacija vodnjaka se po navadi uporablja za vodnjake, ki so bolj ali pa manj stalno v uporabi.
• Revitalizacija vodnjaka je v bistvu sanacija. Ta beseda se po navadi uporablja za vodnjake, ki so bili določeni čas neaktivni.
• Vzdrževanje vodnjaka pomeni skladno z navodili in skladno s programom pregled in čiščenje vodnjaka ter po potrebi aktivacijo. Pri novo izdelanih vodnjakih mora biti vzdrževanje vodnjakov opisano v dokumentu »Navodilo o uporabi in o vzdrževanju vodnjaka«.

Pri novo izdelanih vodnjakih je čiščenje in aktivacija bolj ali manj znana tako iz tehničnega, kot iz časovnega vidika. Pri tem upoštevamo, da je novo izdelani vodnjak projektiran (ter izdelan) na podlagi predhodnih raziskav, ki so zajemale izdelavo strukturne vrtine, cevljene kot piezometer ter izdelanih standardiziranih popisov jedra izvrtanine, granulometričnih raziskav, v kolikor je vodnjak izdelan v vodonosniku sestavljenem iz medzrnskih sedimentov oz. potrebnega nabora karotažnih meritev, v kolikor je vodnjak izdelan v razpoklinskem oz. razpoklinsko kavernoznem vodonosniku in hidravličnega testiranja s standardizirano obdelavo črpalnih in/ali nalivalnih preizkusov. Pri obstoječih vodnjakih, naj si gre za reaktivacijo, sanacijo, revitalizacijo, ipd., v kolikor je vodnjak pričel usihati, pa je pomemben dejavnik vzrok usihanja vodnjaka.

2 Vzroki za usihanje vodnjaka

Za uspešno in učinkovito delovanje vodnjaka morajo biti izpolnjene naravne danosti, ki so v grobem sestavljene iz:

•  hidravlične ustreznosti vodonosnika,
• napajalnih danosti vodonosnika, sem spadajo tudi podnebne spremembe in
• kemijske ustreznost vodonosnika oz. podzemne vode.

V kolikor zanemarimo podnebne spremembe ter bilanco vodonosnika, na kar nimamo vpliva, je usihanje vodnjakov posledica sledečih procesov:

1. konstrukcija vodnjaka,
2. bioloških,
3. kemijskih ter fizikalno kemijskih in
4. fizikalnih.

Sami vzroki za usihanje vodnjaka so preobširni za ta blog in zahtevajo kar samostojni dokument. O vzrokih za usihanje vodnjakov skladno z zgoraj navedenimi procesi bomo pisali kdaj drugič.

3 Metode in postopki čiščenja

Ne glede na to, ali gre za novi, ali pa za stari vodnjak (sanacija / revitalizacija) je vedno na prvem mestu čiščenje vodnjaka. V kolikor ne gre za na novo izdelani vodnjak, je potrebno vodnjak predhodno obvezno pregledati s potopno kamero in, v kolikor obstaja pregledati obstoječo publikacijo o izgradnji vodnjaka. Na podlagi pregleda vodnjaka s potopno kamero in na podlagi publikacije se izdela program čiščenja ter program kasnejše reaktivacije.
V kolikor ne piše v navodilu o uporabi in o vzdrževanju vodnjakov, periodično čiščenje starejših vodnjakov ni natančno določeno. Čiščenje obstoječega vodnjaka je odvisno in pogojeno od geološke zgradbe, kvalitete vode, pretoka ipd. Nekako nenapisano pravilo je, če se npr. kvaliteta vode ali pretok poslabša za 10 % ali več v 6, 8, 10, .. letih, čistimo vodnjak vsake 3, 4, 5,.. let.

Čiščenje mora potekati po vnaprej določenem programu. Vrtine lahko čistimo mehansko ali kemično

3.1 Mehansko čiščenje

Cilj mehanskega čiščenja je iznos sedimenta, ki se nabere na dnu vrtine ter čiščenje sten vodnjaka in filtrov vodnjaka. Metode mehanskega čiščenja so:

• Mehansko vzburjanje; je neke vrste vibriranje z batom v filtrih in se uporablja za filtre dolžine nad 1,6 m.
• Črpanje in povratno izpiranje; tukaj se ne ustvarja protitoka. Slednja metoda je nujna pri vrtanju z izplako, npr. menjava izplake z vodo.
•   Ščetkanje ; uporablja se samo pri sanaciji / revitalizaciji vodnjakov.
• Žličkanje; ta metoda je učinkovita za iznos materiala v zasutih filtrih in praznjenju usedalnika.
• Visokotlačno izpiranje (Water Jetting); slednje se uporablja le pri vodnjakih premera nad 101,6 mm in je nujno pri vrtanju z izplako.
• Air lift; paralelni (dvojni) in centrični; uporaba komprimiranega zraka ustreznega kompresorja in je najbolj pogosta metoda v Sloveniji.
• Ostale bolj eksotične metode, npr. implozija (bubble effect).

Od naštetih metod čiščenja se najbolj uporabljajo ščetkanje, žličkanje, visokotlačno izpiranje in metodi s stisnjenim zrakom (air-lift).

3.1.1 Ščetkanje

Ščetkanje po navadi poteka v kombinaciji s kemičnim čiščenjem. Potrebna oprema mora zagotoviti rotacijo ščetke (vrtalna garnitura, hiab) in drgnjenje ščetke ob notranjost filtrov in polnih cevi. Pri ščetkah moramo upoštevati trdoto cevnega materiala, ki ga ščetkamo. Npr. nerjavne cevi ščetkamo z umetnimi žičnatimi materiali, jeklene cevi pa z jekleno žičnatimi materiali. Vodnjakov cevljenih s PVC produkcijsko kolono se ne ščetka. Prav tako se ne ščetka žičnato trapeznih filtrov, na glede na lastnost materiala, iz katerega so sestavljeni.

Slika 1 prikazuje trojno (levo), dvojno (sredina) in enojno (desno) ščetko.

3.1.2 Žličkanje
Žličkanje (Soil Bailer), slika 2, je na zahodu najbolj razširjena metoda čiščenja usedalnika. Premer opreme za žličkanje sega do DN250. Pri žličkanju se preko delovanja protipovratnih krogelnih ventilov ustvarja podtlak in sesa mulj v žličko. Po napolnitvi se žlička z muljem izvleče in izprazni. Postopek se ponovi do čistosti usedalnika.
Oprema potrebna za žličkanje je: žlička (t.i. Soil Bailer), garnitura z drogovjem, ali pa stolp z drogovjem, vitlom in pletenico oz. hiab z drogovjem in s pletenico.

Slika 2: Prikaz opreme in prikaz sestave žličk.

3.1.3 Visokotlačno izpiranje
Visokotlačno izpiranje je problematično v zelo prerjavenih tankostenskih jeklenih vodnjaških konstrukcijah ter v starejših vodnjaških konstrukcijah cevljenih s PVC materiali. Tlak na šobah se da preko črpalke regulirati in znaša med 50 – 300 bar. Pretok na šobah znaša med 0,5 – 2,0 l/s. Pomembno je, da je šoba čim bližje ostenju vodnjaka. Za visokotlačno izpiranje potrebujmo rotacijo šobe preko vrtalne garniture (slika 3 levo) ali s pomočjo hiaba s samo rotirajočo šobo (slika 3 sredina), drogovje ali PE cev, visokotlačno črpalko in čisto vodo (ali kemijsko sredstvo za čiščenje). V kolikor se visokotlačno izpira preko hiaba, mora imeti samo rotirajoča izpirna glava nad sabo nameščen centralizer (slika 3 desno), sicer bo konstrukcija opletala.

Slika 3: Prikaz opreme za visokotlačno izpiranje.

3.2 Paralelni in centrični air-lift
Paralelni in centrični air-lift je najbolj pogosta metoda čiščenja vodnjakov v Sloveniji. Potrebna oprema za učinkovito čiščenje z air-liftom je: vrtalna garnitura ali hiab, kompresor zadostne moči in dovolj velikega pretoka zraka, drogovje oz. cevi za iznos vode in materiala, cevi za zrak, mešalo (injektor), usedalni bazen, muldna črpalka in odvodne cevi. Poznamo paralelni (dvojni) air-lift, centrični air-lift in centrični air-lift z bočnim dovodom zraka (slika 4). Princip delovanja pri obeh je podoben. Spodaj (na dnu injektorja oz. cevi) se zaradi podtlaka usedlina iz usedalnika posrka in iznese v usedalni bazen.
Te tri opisane metode air-lifta so namenjene samo čiščenju in ne aktivaciji!
V praksi se mora air-lift za čiščenje vodnjaka analitično določit, in sicer so parametri za izračun globine sapnice ali potrebne kompresije zraka ali pretoka zraka odvisni predvsem od

•  globine vodnjaka,
• globine statičnega in globine predvidenega dinamičnega nivoja podzemne vode,
• pretoka potrebnega zraka,
• pretoka vode,
•  začetne kompresije zraka,
• delovnega tlaka,
• kapacitete kompresorja,
• min. svetlega premera cevi za zraka
• min. svetlega premera cevi za odvod vode,…

Slika 4: Paralelni (dvojni) air-lift (a), centrični air-lift (b) in centrični air-lift z bočnim dovodom zraka (c).

Pri centričnem air-liftu (b, c) je potrebno imeti urejeno ustje vrtine, in sicer:

• navarjeno prirobnico na ustju,
• izlivka (izlivna kapa),
• priporočen preventor.

3.3 Kemično čiščenje
Cilj kemičnega čiščenja je vnos kemičnih spojin (največkrat kislin) za razgradnjo oksidov in hidroksidov ter s tem povečanje izdatnosti vodnjaka. Pri kemičnem čiščenju vodnjaka moramo poznati vpliv kemikalij na materiale, predvsem na produkcijsko kolono vodnjaka, ki je predmet čiščenja, vpliv na dovodni in na odvodni cevovod in črpalko s katero se injicira kemijsko sredstvo v vodnjak, potopno črpalko preko katere kroži voda v vodnjaku. Prav tako moramo predvideti, kam z onesnaženo vodo med čiščenjem z npr. air-liftom; iztok v cisterne ter odvoz in predaja pooblaščencem ali pa obarjanje viška koncentracije, npr. klora na terenu.
Ločimo tri osnovna kemijska čiščenja, in sicer:
1. kislinska obdelava
2. obdelava s polifosfati in
3. dezinfekcija.

3.3.1 Kislinska obdelava
Pri kislinski obdelavi raztopimo minerale, ki so se izločili na stenah ali ceveh vodnjaka.
Kisline, ki se uporabljajo za kislinsko obdelavo so lahko anorganske ali organske:

•  anorganske: klorovodikova (HCl), sulfamska (H3NSO3) in fosforna (H3PO4) kislina
• organske: hidroksiocetna oz. glikolna (C2H4O3), citronska (C6H8O7) in ocetna (CH3COOH) kislina

Posamezne prednosti in slabosti anorganskih in organskih kislin prikazuje spodnja slika 5.

Slika 5: Karakteristike za čiščenje vodnjakov pogosto uporabljenih kislin.

Pri določenih postopkih se dodajajo tudi razni inhibitorji, ki preprečujejo korozijo cevi. Pri kislinski obdelavi moramo pH za večino mineralov znižati vsaj na vrednost 2,0.
Kislinska obdelava je okolju škodljiv in nevaren postopek, potrebno je poznavanje kemikalij in materialov. Zaradi navedenega se kislinska obdelava vedno izvede na podlagi predhodnik kemijskih analiz podzemne vode in pregleda vodnjaka s potopno kamero. Količina dodanih kislin mora biti obvezno izračunana. Danes se v praksi uporabljajo t.i. cocktaili, ki jih namensko izdelajo v kemijski tovarni na podlagi vhodnih podatkov (kemijska analiza podzemne vode, fizikalni parametri podzemne vode, dimenzije vodnjaka, neto ter bruto količina podzemne vode (količina v vplivnem območju vodnjaka), ipd.
V praksi se največkrat uporablja cocktail fosforne in klorovodikove kisline. Klorovodikova kislina v burni reakciji raztopi železove okside in hidrokside ter uniči bakterije, fosforna kislina pa naredi na zdravem železu t.i. patino železovega fosfata, ki ščiti železo pred kemijskimi reakcijami v redukcijskem okolju.
Najbolj znani proizvajalci kislin, ki se uporabljajo za kemijsko čiščenje vodnjakov so: Carela GmbH iz Nemčije, Avstrijska GMG Vertriebs-GmbH, in Avstralska Geoquip Water Solutions Ltd. (BoreSaver), …
3.3.2 Obdelava s polifosfati
S polifosfati se mora obvezno očistiti vodnjak, v kolikor je bil vrtan z izplako na bazi nabrekajočih glin. Polifosfati so

• umetna gnojila na bazi PO4- (fosfatno gnojilo imenovano superfosfat),
•  pirofosfati (soli in estri pirofosforne kisline),

      - Natrijev pirofosfat (pufersko sredstvo in emulgator) in
       - Natrijev kislinski pirofosfat (SAPP), (regulator kislosti in pufersko sredstvo).

Natrijev kislinski pirofosfat (SAPP), ki je v prosti prodaji v obliki granul, je pri obdelavi s polifosfati najbolj uporaben in učinkovit. Priporočeni vnos znaša ca. 15 – 25 kg/m3 vode. Količina vode, tudi v za filtrskem delu ter v vplivnem delu vodnjaka pa se mora izračunati.

Naloga polifosfatov pri čiščenju vodnjakov je:

• Razbijanje kristalne strukture (lističasti mikrokristalični skupki - rešetke) glin,
• Razbijanje kristalne strukture „bentonitne izplake“ sestavljene iz vode in bentonitne gline, katere glavna sestavina je v vodi nabrekajoči filosilikat montmorilonit (izplaka).

Zaradi sproščanja kisika in posledično kontaminacije z bakterijami se dodaja dezinfekcijsko sredstvo ali pa se vrtina naknadno dezinficira.

3.3.3 Dezinfekcija.
Najbolj pogosti dezinfekciji sta

•  dezinfekcija s kloriranjem t.i. klorni šok in
• dezinfekcija z vodikovim peroksidom.

Pri dezinfekciji s kloriranjem se najpogosteje uporablja oksidant, ki se uporablja za dezinfekcijo pitne vode npr. natrijev hipoklorit (NaOCl). Slednji preparat je v prodaji v različnih oblikah (plin, prašek, granulati). Natrijev hipoklorit zmanjša pH, dezinficira oz. odstranjuje bakterije. Za vodnjake učinkovita koncentracija naj bi bila okoli 50 - 200 mg/l Cl.
Zaradi visoke vsebnosti prostega klora ni primeren za dezinfekcijo na črpališčih pitne vode.
Po opravljeni dezinfekciji in po par dnevni cirkulaciji vode v vodnjaku se mora voda prekomerno obremenjena s klorom odvesti na čistilno napravo oz. se lahko klor obarja na terenu direktno v bazenu prostornine vsaj 5 m3. Na iztoku iz vodnjaka oz. v bazenu je potrebno klor obarjati s preparati npr. natrijev tiosulfat (Na2S2O3 · 5 H2O + Cl2), obenem pa se mora spremljati koncentracija klora v vodi v bazenu ter meriti pH. Po doseženem ustreznem kriteriju oborjenega klora se lahko voda spusti v kanalizacijo oz. v tla.
Dezinfekcija z vodikovim peroksidom (H2O2) je zelo pogosta metoda dezinfekcije vodnjakov. Dezinfekcija z vodikovim peroksidom se na splošno uporablja za dezinfekcijo produkcijske kolone pred vgradnjo v vodnjak, kot tudi za dezinfekcijo električne in strojne črpalne opreme pred namestitvijo v vodnjak.
Vodikov peroksid je v prosti prodaji, in sicer v tekoči obliki, kot 35% raztopina. Za učinkovito dezinfekcijo vodnjaka mora biti koncentracija vodikovega peroksida v vodnjaku in v za filtrskem delu okoli 7 – 10 %. Vodikov peroksid zmanjša pH vode in dezinficira ter odstranjuje bakterije.
Preparat je primeren na črpališčih pitne vode. Ker je reakcija burna (se zelo peni) in se izloča
kisik, lahko obstaja nevarnost eksplozije. Ustje vodnjaka ter okolica ustja (notranji prostor črpališča) mora biti med dezinfekcijo dobro prezračeno, po potrebi je potrebno uporabiti tudi prisilno zračenje.
Ker so suspendirane snovi v vodi nabite z negativnimi ion, pride med dezinfekcijo pri vodnjakih cevljenih z jeklenimi cevmi zaradi prostega železovega kationa do obarjanja in nastanka koloidnih delcev (koagulacija in flokulacija).

4 Metode in postopki aktivacije
Aktivacija je ena bolj pomembnih faz pri izdelavi vodnjaka. Aktivacija vrtine mora potekati po v naprej določenem programu s katerim mora biti investitor seznanjen. Pri aktivaciji pogosto pride do podcenitve trajanja aktivacije. Vrtine lahko aktiviramo mehansko ali s pomočjo določenih kemijskih preparatov:

1.  mehanska aktivacija:

• črpanje in prečrpavanje poznano kot t.i. over pumping,
• batiranje,
• enojni (enocevni) air-lift in sektorski air-lift.

2. kemična aktivacija

•  vnos različnih preparatov v vrtino (t.i. sublimati)– burna reakcija, npr.:
  - tekoči dušik (uporablja se pri globokih vrtinah),
  - CO2 v trdnem stanju (dry ice; T = > - 79°C), uporablja se pri razpoklinskih vodonosnikih, ni primeren za medzrnske vodonosnike.
  
  

4.1 Kriteriji za uspešnost aktivacije
Merila uspešne aktivacije so zadovoljitev ustreznega predpisa. V kolikor ni ustreznega predpisa oz. ni projektno predvideno, so lahko kriteriji stabilizacija kemijske sestave, in sicer:

•  3 zaporedne meritve z odstopanjem med meritvami ± 0,2 za pH, ± 3% za konduktivnost, ± 10% mV za oksidacijsko-redukcijski potencial (ORP), ± 1°C za temperaturo, ± 10% za motnost (enote NTU) in ± 10% raztopljeni kisik (O2).

Zelo poznan je kriterij merjenja usedline, in sicer:

• usedlina sedimenta na dnu vodnjaka mora biti manj kot 1 % dolžine filtrske kolone in
•  manj kot 10g usedline na 100 l črpane vode v sodu.

Na zahodu je poznana metoda t.i. izčrpavanja, in sicer se s količino min. 30% več, kot bo maksimalna raba vode prečrpa trojni volumen vse vode v vodnjaku (volumen cevi + volumen filtrskega zasipa s 30% poroznostjo) + trojni volumen vse vode vtisnjene v vodonosnik med vrtanjem in med izpiranje in aktiviranjem vodnjaka (vir: US Corps of Engineers, Guideline EM1110-1-4000).
Kriterij uspešne aktivacije je tudi kontrola z vmesnimi nalivalnimi preizkusi. Prikaz preprostega načina, s katerim lahko zagotovimo uspešno aktivacijo prikazuje spodnja slika 6.

Slika 6: Prikaz preprostega načina, kako lahko zagotovimo uspešno aktivaacijo vodnjaka; t.i. kontrola aktivacije z nalivalnimi preizkusi.

Pri tej metodi moramo poznati hidravlične karakteristike vodonosnika. V kolikor poznamo hidravlične karakteristike vodonosnika, dimenzije vodnjaka in količino nalivanja, lahko predvidimo maksimalni dvig vode v vodnjaku in krivuljo znižanja po prenehanju nalivanja.
4.2 Aktivacija z batom (batiranje)
Aktivacija z batom je pri vodnjakih premera nad 101,6 mm obvezna v medzrnskih sedimentih. V uporabi sta predvsem dvojni in enojni bat.

Za uspešno aktivacijo z batom potrebujemo sledečo opremo:
• hiab ali vrtalni stroj z ustreznim vitlom (dvig: v = 1,2 – 1,5 m/s),
• težko drogovje,
• pletenico ustrezne nosilnosti,
• centralizer nad batom,
• bat (enojni, dvojni bat),
• nivometer za merjenje usedline v usedalniku,…

Princip delovanja bata ter prikaz dvojnega in enojnega bata prikazuje slika 7.

Slika 7: Prikaz principa delovanja bata ter prikaz enojnega in dvojnega bata.

4.3 Air-lift
Pri aktivaciji z air liftom poznamo enocevni (direktni) in sektorski air – lift. Princip delovanja enocevnega in sektorskega air-lifta prikazuje spodnja slika 8.

Slika 8: Prikaz enocevnega (levo) in sektorskega (desno) air-lifta.

Pri enocevnem air-liftu morajo biti šobe na sapnici obvezno obrnjene navzgor, sicer se zrak izgublja v poroznem mediju vodonosnika. Obvezna je tudi izlivna kapa ter priporočen je preventor.
Pri aktivaciji z air-liftom je obvezna sledeča oprema: hiab, vrtalni stroj, stolp z vitlom,
kompresor, cevi ustreznih dimenzij, izlivna kapa, tesnilo oz. preventor, sektor, bazen, črpalka, odvodne cevi,…
Uporaba komprimiranega zraka za aktiviranje vodnjaka po nekaterih kriterijih ne bi smela biti dovoljena. Uvajanje zraka v vodnjak iz kompresorja poveča kemične, fizikalne in biološke spremembe v lokalnem vodonosniku. (Priročnik US Corps of Enginners, EM 1110-1-4000).

4.4 Popolne in nepopolne metode aktivacije
Aktiviranje vrtine samo s potopno črpalko, kislino oz. kemijsko obdelavo ali samo z enim od načinov air lifta povzroči nepopolno aktivacijo (tok skozi filtre gre samo v eni smeri). Za popolno aktivacijo je potrebno doseči, da gre tok vode skozi filtre v obe smeri, in sicer iz telesa vodnjaka v sediment in obratno. Šele s tem procesom dosežemo uspešno presedimentacijo in migracijo delcev sedimenta manjših od odprtosti filtra v vodnjak.
Slika 9 prikazuje efekt popolne in nepopolne aktivacije.

Slika 9: Prikaz nepopolne aktivacije (sliki levo in v sredini) ter popolne aktivacije (slika desno).

Pri nepopolni aktivaciji se dogajajo sledeči efekti:

•  V sedimentu nastanejo t.i. mostovi (sprane praznine).
•  Posledično v teh prazninah nastaja turbulentni tok in posledično večji upori.
•  Zaradi večjih uporov je nezmožnost aktiviranja ostalega sedimenta.
•  Pri obratovanju vodnjaka se praznine zaradi padca hitrosti vode zapolnjujejo s finimi delci
• Posledično se pri zagonu črpalke voda zakali.
• Pri zapolnitvi praznin pride v zasipu do preferenčnega toka in posledično višjih hitrosti na filtre, kar lahko botruje sufuziji oz. peskanju vodnjaka.

Edina popolna aktivacija je aktivacija z batom ter do neke mere kombinacija dvojnega in enocevnega air-lifta. S to zadnjo kombinacijo kjer z direktnim air-liftom dvigujemo stolpec vode v vodnjaku, pri prekinitvi in pri zagonu dvojnega air-lifta pa ustvarjamo padec vode ter s tem hidravlični sunek vode v vodonosnik. Slednje je do neke mere ekvivalentno batiranju. Za to zadnjo kombinacijo mora biti oprema namensko izdelana za posamezni profil vodnjaka, predvsem pa morajo vse aktivnosti potekati preko preventorja.
4.5 Cilj aktivacije
Cilj aktivacije je vzpostavitev naravnega zasipa okoli filtrov ter s tem povečanje učinkovitosti vodnjaka. V kolikor ima vodnjak izdelan filtrski zasip je cilj tudi presedimentacija filtrskega zasipa in vzpostavitev naravnega zasipa za filtrskim zasipom.
Cilj aktivacije je doseči končno stanje, ki je: n filtrov > n ef. zasipa > n ef. sedim.
Kako mora biti vzpostavljen naravni zasip okoli filtrov prikazuje slika 10 na naslednji strani.

Slika 10: Vzpostavitev naravnega zasipa okoli filtrov po uspešno izvedeni aktivaciji.

Med aktivacijo se drobnozrnata frakcija, manjša od reže filtra »povleče« skozi filtre v telo vodnjaka. Vodnjak se med aktivacijo po potrebi, ob koncu pa obvezno, očisti z dvojnim air-liftom ali pa z žličkanjem.

5 Viri

•  Australian Drilling Industry Training Committee Limited, 1997: Drilling. The Manual of Methods, Applications, and Management CRC Press, ZDA.
•  Domenico, P, A., Schwartz, F, W., 1997: Physical and chemical hydrogeology. J. Willey & sons, 1997.
• Fletcher, G., Driscoll, Ph. D., 1995: Groundwater and Wells. Johnson Schreens, St. Paul, Minnesota 55112, 1986.
• Marjoribanks, R., 2010: Geological Methods in Mineral Exploration and Mining. 2nd ed., Springer.
• Misstear, B., Banks, D., Clark, L., 2006: Water Wells and Boreholes. John Wiley & Sons, UK.
• NGWA, 2004: Illustrated Glossary of Driller’s Terms. National Ground Water Association’s. Ohio, ZDA.
• Price, D. G., 2009: Engineering Geology. Principles and Practice., Springer.
• Sterrett, R. J., 2007: Groundwater and Wells, 3rd ed., Johnson Screens, New Brighton, ZDA.
  
  

Pripravil:
Melhior Pregl, univ.dipl.inž.geol.