Še en odmev na blog »Design & Build«: Izjemna vloga investitorja
Namen še enega odmeva:
Blog mojega kolega mag. Vinka Volčanjka je bil objavljen v NOVO.TA TEDEN 8.aprila (Problematika naročanja arhitekturnih in inženirskih storitev po sistemu »DESIGN AND BUILD« (D&B) - IZS). Potem pa sta tudi moja kolega Ivan Leban, univ.dipl.inž.el. in Elvis Štemberger, univ.dipl.inž.el. 8.maja 2024 napisala odmev na navedeni blog kolega Volčanjka. Odlično, da se nas kar nekaj vtakne v to problematiko, ki je v naših krajih marsikdo ne pozna! V tem mojem odmevu, pa želim predvsem poudariti IZJEMNO VLOGO INVESTITORJA, ki se odloča, kako bo nek posel/projekt izpeljal!
Takole bi tole najprej razpredal:
Pohvala in priznanje vsem trem kolegom, da so se malo bolj poglobljeno lotili problematike, ki jo v naših krajih PREMALO poznamo – žal! Naši investitorji se pač ne izobražujejo, a bi se morali, ker marsikdo zmotno misli, da bo namesto njega vse postoril nekdo drug – v stilu Deus ex machina iz starogrške drame! In se tako marsikak posel/projekt sfiži v tragedijo za vse sodelujoče, celo za morebitne uporabnike! O tem žal premalo vedo tudi izvajalci in projektanti, saj o tem tudi v pripravah na strokovne izpite ne izvejo NIČ! Pa še ZAID nam visi nad glavo, ki je nastal bolj zaradi Divide et impera, - nekoč smo bili vsi inženirji, celo inženirji ekonomije! A to je druga štorija, ki potrjuje moje prepričanje, da v naših krajih vedno začenjamo znova in nikamor ne pridemo – smo vedno na začetku!
In kar takoj poziv IZS in ZAPS:
Tako IZS kot ZAPS bi morala tej tematiki posvetiti precej več pozornosti in prosvetljevati tudi INVESTITORJE. Tudi kurnik je potrebno znati naročiti in izvesti – veliki arhitekt Plečnik je zasnoval več čebelnjakov, pa mu krona ni padla z glave! Torej bi morali o tej pomembni tematiki vedeti kaj več tudi pooblaščeni inženirji in arhitekti, da naročnikov niti ne omenim!
In razpredam dalje:
V prvem odmevu sta moja kolega lepo tolmačila večino pristopov in z njimi povezanih kratic, ki se v različnih delih sveta različno pojavljajo. V Evropi je precej razširjen FIDIC pristop, najdemo pa seveda še mnogo drugih. Tudi naša zakonodaja (ki se vse PREHITRO in NEKRITIČNO spreminja brez nekega jasnega cilja – žal!)) ponuja in imenjuje različne pristope predvsem v smislu javnega naročanja – tudi to sta moja kolega omenila. Sam sem imel izredno srečo, da sem se še v nekdanji državi (ki je imela zelo dober Zakon o graditvi objektov!!) srečal z velikimi infrastrukturnimi projekti, ki so nastajali po zahtevah IMF/WB in/ali EIB v skladu s FIDIC usmeritvami. In takrat smo posle/projekte (milijonske v dolarjih!) ocenejvali le inženirji, brez danes povsod prisotnih pravnikov! Sic transit gloria mundi!
Biti dober investitor ni bilo enostavno niti v preteklosti niti v sedanjosti, a ne bo tudi v prihodnosti (mogoče bo še težje!)! Vloga investitorja je pri poslih/projektih odločilna – investitor pa je lahko vsak, za to ne rabi nobenega papirja!
Osebno zagovarjam namreč trditev, da je za vsak odlično izpeljan posel/projekt zaslužen izključno investitor in seveda velja obratno, torej za vsako polomijado je kriv investitor! So izjeme, ampak le-te potrjujejo to pravilo. Mnogi mi sicer oporekajo, da so pomembni tudi vsi drugi igralci, ki nastopajo pri graditvi – že res, a sanjsko ekipo je sestavil investitor! Lahko da je imel samo srečno roko, a še vedno je to njegova zasluga! Dober investitor ne bo izbral šalabajzerjev – tudi javno naročanje ga k temu ne bo prisililo!
Investitor pa se mora odločiti, po kateri poti bo šel – torej za kateri pristop h graditvi se bo odločil. Moji kolegi so o tem že pisali. O tem se z investitorjem takorekoč nihče ne pogovarja – o tem ponavadi ni kakšnega pretiranega dialoga, četudi bi še kako moral biti! Zato sem v »mojih« idejnih projektih (različnih poimenovanj skozi čas v naših krajih!) tudi namenjal eno poglavje o pristopih h graditvi – seveda upoštevajoč posel/projekt, izkušenost/opremljenost investitorja in tržne razmere (možni domači izvajalci, možni tuji izvajalci, ipd.). Tako je investitor moral opaziti pluse in minuse različnih pristopov. Na tej osnovi se je potem lažje odločal, po kateri poti iti. Tudi ko gremo v hribe – če smo odgovorni pohodniki – se odločamo, po kateri poti bomo šli in se ne zaletimo na prvo stezo, potem pa kličemo 112, ko se zaplezamo! Številke 112 in usposobljenih gorskih reševalcev pri poslih/projektih pač ni! Vsakršno reševanje poslov/projektov je hudičevo drago, saj se hitro najdejo »mrhovinarji«! Ali pa gre za investitorja, ki mu je pač vseeno – po znanem reklu: »sve će to narod pozlatiti«! Zato je bolje večkrat in pravočasno (ne pet čez dvanajsto!!) premisliti, po kateri poti iti in kaj vse pri tem potrebujemo!
Opažam, da so naši investitorji vse manj in manj izkušeni (ali pa to nočejo biti) in želijo VSE prenesti na drugega - pač po sistemu »predji briga na drugoga«! Roke smo si oprali, zahtevali smo vse, naredilo se bo pa samo od sebe! Že pri strokovnih izpitih opažam namreč tako zelo priljubljen trpni način opisovanja v stilu: sestanek se je organiziral in podobno (najbrž vse samo od sebe!)! Kako že pravi en od znanih Murphyjevih zakonov: če nekaj hoče iti narobe, bo tudi šlo!
Pa nekaj zelo svežega z naše ulice, ki naj bi jo zaradi prenove kabelske kanalizacije z jaški vred precej prekopali. Izvajalec je napisal neužitno obvestilo, ki ne pove nič, pa še tega nismo dobili vsi – naše naslove z imeni in priimki ima elektro podjetje, ki je naročnik teh del. In koga naj zagrabim za vrat: izvajalca ali naročnika – jasno, da naročnika, ki ima pogodbo z izvajalcem, sam z izvajalcem nimam nič! Že tako se vidi pomembnost naročnika!
In še nekaj – prehod obratovanja (ali kako preiti iz starega v novo):
Prav tako bi morali malo več pozornosti usmeriti v t.im. prehod obratovanja – sploh če imamo pred seboj rekonstrukcijo ali obnovo nečesa. Tu poimenovani prehod obratovanja pomeni, da bomo jasno predstavili;
1. kako bomo preselili paciente (če obanvljamo bolnico),
2. kam bodo šli potniki (če obnavljamo postajo),
3. kako nekaj napajati z električno energijo (če obnavljamo TP),
4. kaj bomo naredili z vodo (če obnavljamo jez),
5. kako nadomestiti računalniški sistem (če obnavljamo ta sistem),
6. in tako naprej…
Običajno projekt prikazuje končno stanje, ne pove pa, kako do tja priti – naročnik vidi samo konec in kako se bo ovenčal s slavo, pozablja pa na pot do tja. Tudi o tem bi lahko – odvisno od projekta/posla – ali celo morali kaj pojasniti v idejnih projektih (kakorkoli imenovanih). Tako bi tudi nepoučeni investitor zvedel malo več in bi se mu mogoče zaiskrilo, da zadeve niso tako enostavne, kot si jih je še malo preje predstavljal. Tudi na tej osnovi bi se potem naročniki lažje odločali, kako tak projekt/posel »zapakirati«, torej ali EPC, ali DDB, ali D&B, ali kaj tretjega.
Dodatni odmev napisal Joško Rosina, univ.dipl.inž.el.
Nazaj